V rojstnem kraju tako antičnih olimpijskih iger kot tudi iger moderne dobe kaj dosti razlogov za slavje ni (več). Številna izmed nekoč bleščečih olimpijskih prizorišč so zdaj zapuščena, spet druga občasno uporabljajo za dogodke, kot so konference ali poroke.

V nekdanjem olimpijskem veslaškem centru v mestu Maraton se potepuški psi igrajo med plevelom, ki je prerasel nekoč veličastno prizorišče. Kjer so pred desetimi leti potekala tekmovanja v kajaku in kanuju, je danes zgolj izsušen nič, tribune s sedišči so vandalizirane, stoli potrgani.

Le nekaj dni pred obletnico iger, ki so potekale med 13. in 29. avgustom 2004, se številni sprašujejo, kako je Grčiji, eni najmanjših gostiteljic OI, večmilijardni projekt sploh koristil. Za Grke, ki so takrat pokali od ponosa, so igre zdaj, v času šestletne krize, depresije, rekordne nezaposlenosti in revščine, samo še vir jeze in zamere.

Grčiji, ki je ob dodelitvi iger pričakovala strmo gospodarsko rast in izboljšanje mednarodnega ugleda, ni in ni uspelo iz prizorišč iztržiti dobička. "Kaj točno naj bi slavili?" se sprašuje Eleni Goliou, lastnica trgovine z živili v Atenah. "Za svojo veliko zabavo so porabili denar, ki ga niso imeli - naš denar, davkoplačevalski denar. Vidite kaj denarja, ki bi ga ostalo za slavje?"

Od začetnega veselja ...
Potem ko Atenam leta 1996 ni uspelo gostiti OI, ki so šle takrat Atlanti, so zibelki tega športnega dogodka podelili mesto gostiteljice poletnih olimpijskih iger 2004. Veselje ob razglasitvi je bilo neizmerno. Zastave so vihrale, ljudje so se objemali in skakali v zrak, naznanilo, ki ga je prebral takratni predsednik olimpijskega komiteja (MOK) Juan Antonio Samaranch, so v remiksani različici v nedogled vrteli na grških radijskih postajah.

A ko je začetna evforija izzvenela, so Atene najprej zapravile prva tri leta sedemletnega pripravljalnega obdobja tako, da so si leta 2000 prislužile opozorilo MOK-a, naj se nemudoma lotijo organizacije, sicer bodo igre izgubile. Država je nato mrzlično začela graditi in projekte dokončala le nekaj tednov pred OI. Novi tramvaji, ceste in olimpijska prizorišča ob zastareli infrastrukturi od sonca prežgane prestolnice, ovešene z letaki "Dobrodošle doma", so slikali nenavadno sliko.

Olimpijske igre so Grčijo stale dobrih osem milijard evrov, kar je še enkrat več od prvih izračunov. "To je bila potrata denarja in vse samo za predstavo. Veliko je stalo," pravi Dimitris Mardas, profesor ekonomije na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je bil takrat minister za trgovino. V nasprotju z drugimi gostiteljicami, katerih prizorišča so vključevala vnaprej izdelane in zrušljive strukture, so se Atene odločile za težke stavbe, ki so "služile zgolj interesom izvajalcev", je kritičen Mardas.

Izgubljena priložnost
Zgodba je poučna v času, ko se Rio de Janiero pripravlja na olimpijske igre leta 2016 - sploh prve na južnoameriški celini. Kot nekdaj Atenam tudi Brazilcem zdaj očitajo počasen napredek, podpredsednik MOK-a John Coates pa je aprila priprave označil za "najslabše sploh". Da bi pomirile skeptike, so brazilske oblasti še isti mesec razkrile svoj proračun za infrastrukturo iger - 24,1 milijarde realov (8 milijard evrov), kar je 25 odstotkov več od načrtovanega.

Prekoračitev stroškov sicer za gostiteljice OI ni nič novega. Raziskovalci na Univerzi Oxford, ki so preučevali OI od leta 1960 do leta 2012, so odkrili, da medtem ko se preostali veliki projekti vseeno občasno držijo proračuna, ga OI prekoračijo s 100-odstotno gotovostjo. Grčija je stroške prekoračila za kar 97 odstotkov. "Ko se mesto in narod odločita gostiti OI, si naprtita enega finančno najbolj tveganih megalomanskih projektov," sta zapisala raziskovalca Bent Flyvbjerg in Allison Stewart. "Kar so se številni naučili zgrda."

Zamujena priložnost
Za podpornike OI največji neuspeh Grčije ni v stroških ali v današnjem stanju prizorišč, saj vsa vseeno niso v slabem stanju - olimpijsko tiskovno središče je danes živahno nakupovalno središče, dvorana za badminton kinodvorana, prizorišča na mestu nekdanjega atenskega letališča pa so prodali. Ne, več kritik so deležne grške vlade, ki jim ni uspelo unovčiti olimpijske dediščine in je unovčiti za promocijo turizma, največje grške industrije. Zgolj eno leto po igrah so hotele, zgrajene za obiskovalce, že zaprli.

"Gospodarska kriza bi morala biti dodaten zagon pri kapitalizaciji olimpijske dediščine," meni Stratos Safioleas, tiskovni predstavnik iger leta 2004 in zdajšnji svetovalec organizatorskim odborom. "OI so bile brez dvoma zamujena priložnost. A še vedno imamo antično Olimpijo, še vedno imamo Maraton. Vprašanje je, kdaj bomo nehali zamujati priložnosti?"

Grški olimpijski odbor zanika obtožbe, da so stroški gostitve OI prispevali h krizi, ki je eksplodirala leta 2009, Grčijo pa prisilila k dvema svežnjema posojil Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada, vrednima 240 milijard evrov. "Stale so 8,5 milijarde evrov. Je osem milijard krivih za 360 milijard dolga Grčije?" odgovarja vodja olimpijskega komiteja Spyros Kapralos. "Če postavite vse na tehtnico, pozitivne stvari prevladajo nad negativnimi, na žalost pa tega nismo bili sposobni predstaviti. Obraz mesta se je spremenil."