Trg s prašičjim mesom je v razsulu. Kot je na letošnji mesni konferenci, ki jo je pripravila Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, razkrila analiza agrarnega ekonomista Aleša Kuharja, je poseben fenomen, in sicer 71 tisoč slovenskih prašičev, ki letno končajo na črnem trgu oz. ne vemo kje. Številke so skrb vzbujajoče.

Od približno 300 tisoč pujskov, skotenih v Sloveniji, jih je v letu 2019 v uradnem zakolu končalo okoli 163 tisoč, v analizi ugotavlja Aleš Kuhar: "Imamo okoli 140 tisoč tekačev v zraku, ne vemo, kam so šli."

Če od tega odšteje polovico, ki je namenjena za domačo rabo, se iz uradnih evidenc še vedno izgubi petina ali 71 tisoč t. i. "letečih prašičev", ki se pojavljajo na sivem oz. črnem trgu.

"Prodaja domače svinjine pod mizo ali domačih klobas, zavitih v odeje, je torej precej razširjena, vendar je veliko tudi fičfiričev, ki v teh t. i. domačih klobasah prodajajo po različnih podhodih trgovskih centrov tudi "fake" domače klobase, velikokrat sumljive kakovosti, dvomljive varnosti," opozarja Kuhar.

Slovenski kmetijski sektor si takega slovesa ne zasluži. Razvojno vprašanje pa je, kako velike proizvajalce, ki prodajajo mimo sistema, motivirati, da se vključijo v zakonite verige. Veriga vrednosti s prašičjim mesom je razklenjena v škodo vseh. V nasprotju s svetovnimi trendi pri nas vztrajajo majhne reje in razdrobljenost.

Mislim, da smo doživeli v tej klavniški zgodbi v zadnjih desetih, petnajstih letih ekspanzijo nekih malih klavnic, kjer že po zakonodaji niso isti štartni pogoji, kaj in kako se lahko tam evidentira in kaj se počne, poudarja Borut Florjančič z Zadružne zveze Slovenije.

Obenem na naš trg močno vdira svinjina iz tujine. Ana Ahčin, direktorica gospodarskega združenja mesne industrije, opozarja, da nimamo pravih podatkovnih baz, prav tako ni analiz, koliko živil slovenskega porekla se porabi v javnih zavodih, in kar je ključno, ni nadzora.