Državljani naj bi s certifikati unovčili svoj delež nekdanjega družbenega podjetja. Vložili so jih lahko v podjetja, v katerih so delali, ali pa v pooblaščene investicijske družbe, ki so bile bolj znane kot pidi. V njih je končalo 60 odstotkov certifikatov v vrednosti 330 milijonov tolarjev.

Certifikati v pide, pidi v ...
Največ certifikatov je končalo v Nacionalni finančni družbi, Triglavu in KBM Infondu, ki so kupovali deleže podjetij, njihovi lastniki pa so jih preoblikovali, prenašali deleže in spretno obogateli, je za TV Slovenija poročala Lidija Pak, ki je izpostavila Aktivo Darka Horvata.

Številni holdingi so danes v rdečih številkah. Cerkvena Zvon Ena in Zvon Dve sta v prisilni poravnavi. Ekonomist Jože Mencinger, ki je holdinge že v 90. letih označil za ničvredne, je dejal, da ljudje danes "večinoma nimajo nič od tega", razen manjšine, ki jim je uspelo delnice prenesti v uspešne družbe. Mencinger dodaja, da je bila takšna privatizacija pravzaprav škodljiva, saj je "ustvarila dva milijona kapitalistov, ni pa ustvarila lastnikov podjetij". Da je taka struktura onemogočala učinkovito upravljanje podjetij, meni tudi ekonomist Janez Šušteršič.

Delnice kopičili direktorji in menedžerji
Po spremembi vrednosti certifikatov v delnice so ljudje te večinoma prodali, od konca 90. let pa so jih kopičili direktorji in menedžerji, ki so za njihov nakup porabljali večinoma izposojen denar. V nekaj letih je tako prišlo do prevzema več kot 300 podjetij, pri čemer legitimnost takšnega bogatenja ostaja pod vprašajem.

Ne gre za pravno spornost, ampak vprašanje, ali so obogateli kot podjetniki ali pa bolj po političnih linijah in zato, ker so bili ob pravem času na pravem mestu, razmišlja Šuštaršič. Zdaj propadli tajkuni so kupovali tudi od države in pridobili dele Mercatorja, Laškega, Istrabenza in Merkurja. To pomeni, da še vedno ni bilo pravih lastnikov, nacionalni interes pa je ostal brez denarja, ki bi tudi velike družbe ohranil v "domači" lasti.

Prav zato je Jože Menciger izrazil pomisleke o prihodnosti, saj naj bi "zaradi tega, kar smo počeli med letoma 2005 in 2008", lastniki v veliki meri postali tujci, Slovenci pa jim bomo le še za delovno silo.

Vlada naj bi po dvajsetih letih končno "dala na papir" strategijo, ki bo določila, "kaj prodati" in "kaj ohraniti" v državni lasti. A po mnenju Janeza Šušteršiča naj bi bila strategija "napaberkovana in zmedena", strateških naložb pa zelo malo. "Banke to gotovo niso," je dejal Šušteršič, ki zagovarja že dlje časa znano stališče, da država "v večini podjetij nima kaj iskati."