Ni naključje, da so se evropske države po kratkotrajnem obdobju večanja porabe sredi krize odločile za zategovanje pasu. To vedno nekomu koristi. Škoda, ker gre Slovenija po

poti varčevanja. Sledi pač nareku Evrope, pravi Blyth. Znižanje javnofinančne porabe in dolgov ni nevtralna ideja. V praksi ji veter v jadra dajejo znanstvene študije nemškega ordoliberalizma in italijanske Bocconijeve šole. V to sodita ekonomista Alesina in Ardagna, ki sta na vrhuncu krize evropske finančne in gospodarske ministre prepričala o nujnosti zategovanja pasu, po katerem naj bi sledila čudežna rast. V ZDA sta enako v zdaj že osramočeni študiji ugotovila ekonomista Rogoff in Reinhartova. Varčevanje kot recept za vse ne deluje, pravi Mark Blyth, ki trenutno v Nemčiji zaman išče založnika za svojo knjigo. To ni nenavadno, saj je neizprosno kritičen do nemške pregovorno varčevalne naravnanosti in strahu pred inflacijo.

Blyth pravi, da Evropa ne more iziti iz krize, ker vse države istočasno zategujejo pas. Poleg tega rezanje javnih odhodkov prizadene tiste, ki so od njih najbolj odvisni in se najbolj zanašajo na javno financirano šolstvo, zdravstvo, socialne pomoči, prizadene torej najranljivejše dele prebivalstva. Ti niso nič krivi, krizo je povzročil finančni sektor, ta je v Evropi v svojih bilancah prek vseh meja nakopičil obveznice perifernih držav, ki se jih zdaj ne more znebiti, ECB pa pri tem tudi ne pomaga. Tako so države prisiljene v nadaljnje odplačevanje dolgov in oživljanje zombijevskih bank. O varčevanju in izhodih iz krize v evrskem območju več v intervjuju z Markom Blythom, profesorjem na ameriški univerzi Brown.

Pred Slovenijo je sanacija bank, nato sledi razdolževanje podjetij. Primerjava povprečnega dolga z EBITDA-jem pokaže, da bi slovenska podjetja za razdolžitev v povprečju potrebovala najmanj sedem let. Istočasno mora javno porabo krčiti tudi država. Ali v tem splošnem krčenju tiči nevarnost?
Če vsak sektor istočasno klesti stroške, je posledica lahko le podaljšana kriza. Ta sproži avtomatske stabilizatorje, kar pomeni, da se socialni transferji povečajo. Priliv od davkov pa je vedno manjši. Ko se BDP skrči, se dolg (ki ga merimo s tem istim BDP-jem) poveča. Točno to se je zgodilo v večini perifernih evropskih držav. Če hoče Slovenija ponoviti napake svojih sosed, potem je na pravi poti.

Ampak vendar v zdajšnji institucionalni ureditvi, na katero prisega Evropa, nimamo druge možnosti, kot da znižamo stroške in postanemo bolj konkurenčni.
Ampak ideja, da lahko vsi istočasno postanemo bolj konkurenčni, je enaka ideji, da lahko vsi hkrati varčujemo. Potrebujete pa dohodek, iz katerega lahko varčujete. In konkurenčnost je relativen pojem. Če poskušate konkurirati z nižanjem stroškov (cen,

plač) in vas v tem vsi posnemajo, preprosto skrčite povpraševanje po izdelkih in storitvah. Vsi so na slabšem. Ideja, da lahko razumno govorimo o tem, kako lahko vsi postanemo bolj konkurenčni z rezanjem stroškov, nima nobenega smisla.

Kot eno izmed rešitev prevelike zadolženosti pogosto omenjate finančno represijo, to je postopno taljenje dolgov s pomočjo inflacije. A evrsko območje ima zanemarljivo inflacijo, prej deflacijo, tudi zato je ECB znižal ključno obrestno mero. Je torej finančna represija sploh lahko recept za izhod iz dolžniške krize v Evropi?
Ne, to je mogoča rešitev, vendar ne verjamem, da bi lahko delovala v Evropi. Prvi razlog je, kot ste omenili, prav Evropska centralna banka. Zdaj se govori, da bi ECB znižal obrestno mero na depozite in tako prisilil banke, da posojajo denar, namesto da ga vlagajo pri ECB-ju. A banke ne bi več posojale, pač pa bi kupile še več državnih vrednostnih papirjev. S tem bi se še bolj utrdila medsebojna povezanost suverenih držav in bančnega sistema, ki je že zdaj jedro težave. In nič od tega ne bo pospešilo rasti. Če nimate rasti, ne morete dolgov raztapljati z inflacijo. Ključna zadeva je torej doseči rast. Vse, kar dela Evropa, pa je usmerjeno proti rasti.

Kako naj se potem Evropa znebi naraščajočih javnih dolgov, ki povrhu vsega tičijo v bilancah bank?
Nujno bi bilo treba ločiti državni dolg od tistega, ki tiči v bančnih bilancah. Zdaj se spopadamo s težavo, da so bilance največjih evropskih bank polne slabih posojil, ki jih nimajo kam odložiti, ECB pa nima političnega kapitala, da bi naredil enako kot ZDA, to je da bi slabe terjatve iz bančnih bilanc zamenjal za neko skupno evrsko obveznico ali nekaj podobnega, kar bi dejansko rešilo težavo. Vse, kar Evropa dela, je javnofinančno stiskanje, nato pa dodajanje likvidnosti in potem upa, da se bodo stvari izboljšale. To je težava politike centralne banke … bolj kot pa težava suverenih držav.

Pravite torej, da mora imeti Evropska centralna banka politično podporo?
Natanko tako. ECB zdaj ni politična avtoriteta. No, če verjamete temu, potem vam lahko prodam tudi brooklynski most v New Yorku. Ampak v osnovi je ECB depolitizirana centralna banka, tako je zamišljena in zato je težko, da bi delovala v smeri, ki bi jo označili za politično. Če pa bi odločno zamenjala slabe terjatve za nove obveznice, bi bilo to sprejeto kot politična poteza.

Maja Derčar, Radio Slovenija