Piloti, stevardese in drugi delavci Adrie Airways bodo po stečaju podjetja dobili odpovedi. Zaposleni gredo na Zavod za zaposlovanje, državni uradniki pa iščejo rešitev za povezave Slovenije s svetom.

Adria Airways je bila v preteklih letih v težavah že večkrat. Poročali smo o dokapitalizaciji, stavkah, o odpovedanih kolektivnih pogodbah. Prestali ste marsikateri turbulenten položaj, pa vendar, ste kdaj resnično mislili, da bo Adria pristala v stečaju?
Ne, nikoli si tega zares nismo predstavljali. Zato ker smo dobro in veliko delali, zavzeti smo bili, pripadni podjetju. Smo bili spoštovani, cenjeni in smo tudi dosegali vsa priznanja v evropskem letalstvu, vse licence in vse, kar je bilo potrebno. Spoštovale so nas tudi druge letalske družbe, ki so nas najemale. Čeprav je bila Adria v težkih časih, smo vedno našli pot iz krize, zato je bilo to šokantno.

Ko se pogovarjamo, nad nami leti letalo. Vas ta zvok napolni s kakšnim občutkom, sploh pred ponedeljkom, ko boste začeli prejemati odpovedi?
To so takšni čudni občutki, 35 let sem že v letalstvu, pa se vsakič, ko nebo preleti letalo, ozrem, vsak vzlet, pristanek se mi zdi zanimiv trenutek. Kot otrok se razveselim: 'poglej letalo'. Res je nekaj posebnega! Vedno bom s tem povezana in tudi vsi moji kolegi. To je posebno doživetje in je privilegij delati v takem poklicu, na takem delovnem mestu.

S kakšnimi pričakovanji ste pred dnevi čakali odločitev vlade, ki se je odločala, ali bo Adrii vnovič pomagala, potem ko se je pred leti naša država odločila, da večinski državni delež proda. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je s posebnim tonom dejal, da v Adrio Airways ta država ne bo vložila niti centa več. Kako ste vi sprejeli te besede?
Zelo smo bili razočarani, tega nismo pričakovali. Po eni strani razumem gospoda Počivalška. Ampak ko je rekel, da ne bo niti enega centa dal Adrii, nas je prizadelo. Razumljivo je bilo, da niti enega centa več ne bi dal lastnikom, ampak mi zaposleni se ne istovetimo z lastnikom. Adria je nekaj drugega in nas je prizadelo, da bomo za zmeraj prizemljeni, da ne obstaja nacionalni interes. Ker nacionalna letalska družba predstavlja državo, je okno v svet, je prvi stik s tujcem. V bistvu že na tujem teritoriju, ko potnik stopi v slovensko letalo, je v Sloveniji. In ta stik je zelo pomemben.

Kakšen je bil lastnik K4Invest zadnja tri oziroma štiri leta? Prihajajo namreč informacije o neplačanih prispevkih.
Lastnika si zaposleni nismo izbrali sami. To je bila slaba odločitev vlade, nepreverjenemu finančnemu skladu so prodali, pravzaprav podarili Adrio. Lastnik ni imel nobenih izkušenj z letalstvom, kar se je že od začetka poznalo. Svoje delo na področju financ je očitno dobro opravljal, zlasti svojo vlogo, da izčrpa družbo. Z letalstvom pa ni imel prav nič skupnega. Zmeraj sem imela občutek, da ga ne zanima niti letalstvo kot panoga, niti potniki, niti zaposleni, niti pomen letalstva ali pa sploh letalske družbe v Sloveniji. Konec koncev so bili nemški lastniki, to za njih niti ni pomembno. Naši politiki pa bi morali prepoznati pomembnost slovenske letalske družbe.

Kdaj je po vašem mnenju lastnik vedel, da bo podjetje pristalo v stečaju?
Tega ne vem. Mislim, da je imel lastnik več načrtov, ta ni bil prvi. Eden od načrtov je bil, da bi dobil investitorja. A s takšnimi manipulativnimi prijemi je bil kmalu razkrinkan potencialni strateški partner Suhoj, ki zato ni nadaljeval sodelovanja. Ravno tako je bil po mojem mnenju eden od načrtov, da bi od države kaj potegnili. In šele tretji je bil stečaj družbe. Ker so se zelo dobro zavedali težkega finančnega položaja, so zelo skopo odmerjali vse stroške. Tako da niso redno plačevali prispevkov, plače so prihajale z zamudo, dobaviteljem sploh niso plačevali … Včasih nas je bilo prav sram, ko smo prišli v hotel in so rekli 'vaš hotel pa že 5 mesecev ni bil plačan'. Zgodilo se je celo, da je prišla posadka v hotel, pa so nam hoteli zapleniti potne liste, ker niso bile plačane hotelske sobe. Ali pa smo šli v kombi ali pa v taksi, pa so nam rekli 'še srečni bodite, da vas vozimo, ker prevozi niso bili plačani'. V zadnjem času nismo imeli niti vode, kozarcev, kave, nič … Vse je bilo sproti, kot bi kupovali sprotni potrošni material na bencinski črpalki, tako je bilo videti na koncu. Nobenih zalog … Po minimumu so poslovali, tako da ne bi ostalo v družbi niti centa.

Piloti pravijo, da sami ne smejo biti predolgo na tleh, ker padejo iz ritma. Kako je s kabinskim osebjem, je podobno?
Ja, podobno je tudi s kabinskim osebjem, vendar je manj omejitev. Piloti podaljšujejo svoja dovoljenja na krajši časovni rok, na 6 mesecev. Mi imamo zdravniška dovoljenja daljša, ravno tako se naša dovoljenja za upravljanje kabinskega osebja podaljšujejo enkrat letno. V ponedeljek, ko bomo izgubili službe, bo nekaj članov kabinskega osebja že ostalo brez licenc. Nam so takoj, še pred stečajem, zaprli dostop do naših web trainingov. Če v Sloveniji ne bo kmalu nove letalske družbe, se bo ta poklic za zmeraj izgubil. Še huje je s piloti, ker se bodo raztresli po svetu. So bili pa zelo dobro izšolani, povsod so bili cenjeni. V stečaju pa je tudi Adrijin šolski center.

Kje sploh lahko poiščete službo stevardese, potem ko je šla Adria v stečaj?
Za starejše skoraj ni več možnosti, zato ker povsod najraje rekrutirajo mlade. Na srečo ima kar nekaj naših kolegov izobrazbe, so končali visoko ali pa višjo šolo, tako da imajo tudi druge poklice, kar je sicer težko na novo začeti po toliko letih. Mladi so se organizirali in se spodbujajo in dobivajo informacije tujih letalskih družb. Vem, da jih bo kar nekaj kmalu šlo na razgovor na Wizz Air. Laudamotion ima tudi potrebe. Tudi v Lufthanso bi lahko šli, a so malce težji pogoji, zaradi zahtevanega znanja nemščine. Vse to pa prinaša tudi logistične težave, selitev. Kdor ima družino, bo šel zelo težko, to je bolj primerno za mlajše, samske.

Si želite, da bi kmalu nastala nova nacionalna letalska družba?
To bi si vsi želeli, mi še zmeraj upamo. Tudi če morda mi ne bomo zaposleni. Saj ne gre samo za naša delovna mesta. Gre za to, da si Slovenija zasluži nacionalnega letalskega prevoznika. Imajo ga vsi: Makedonci, Bosanci, Hrvati, Srbi, vsi imajo svojega. Vsak se posebej spopada s težavami, ker v letalstvu so težave, ampak posredno imajo pa vsi nekaj od tega.

Potniki pa predvsem najprej pogledajo cene. Ne toliko, ali bomo leteli z domačo potniško družbo?
Ja in ne. Na primer naši čarterski potniki, ko odhajajo na dopust, oni so zelo zadovoljni, da lahko potujejo s slovensko družbo. Njim se zdi, da jih pospremimo na dopust in da jih pridemo iskat. Že slovenska beseda ob vrnitvi pomeni, da so prišli domov. Se mi zdi, da se lažje znajdejo, da jih je manj strah, da so bolj sproščeni, da se počutijo bolj dobrodošle.

Pa tudi urnik odhodov in prihodov, ki ga je imela zagotovljenega Adria, je čisto nekaj drugega kot ti, ki jih bodo imeli drugi letalski prevozniki.
Točno to. Urniki Adrie Airways so bili prilagojeni slovenskim potnikom, tako turistom kot poslovnežem. Velika škoda bo nastala, ker bodo za potnike nastali dodatni stroški, dodatne prenočitve, dodatne dnevnice. Tudi prvi stik turista s Slovenijo je bil pomemben že na letalu. Že tam so imeli možnost prebrati revijo, ki je promovirala Slovenijo. Že na letalu so na primer vprašali, ali imamo slovenska vina. Promocija Slovenije se je začela na letalu.

Kaj se bo zgodilo ta teden?
V ponedeljek pričakujemo odpovedi. To bo eden najbolj žalostnih dni za zaposlene v Adrii, ker tega res nismo pričakovali. Stečajni upravitelj nam je poslal seznam in urnik, kako bomo sprejemali odpovedi. Tam bodo prisotni tudi zaposleni z Zavoda za zaposlovanje, sindikalni zaupniki … Ne vemo, ali bomo dobili vso potrebno dokumentacijo, ker obračuna zadnjih plač nismo dobili. Adria Airways je tudi za računovodske storitve najemala tuje podjetje, ki je prekinilo pogodbo, ker niso plačevali. Tako da tudi obračuna osebnih dohodkov in vseh dajatev za prispevke ne poznamo. Zelo šokantno je bilo, ko smo dobili dodatno obvestilo, naj prinesemo s seboj vse uniforme, kovčke, identifikacijske kartice, ključke od predalov. V petek so nam zaprli vse rampe in vhod. Nismo mogli do svojih osebnih predalčkov, do svojih dokumentov, do svojih osebnih stvari. Odrezali so nas.

Spominov vam ne bodo mogli zakleniti, vaš prvi in zadnji let bo ostal zapisan.
Seveda. Tako smo ljudje naravnani, da ostanejo samo lepi spomini. In teh ima vsak za eno knjigo. Jaz se spominjam, ko sem bila še študentka in je prvega maja v Ljubljani snežilo. Prvega maja leta 84 je snežilo in sem šla na polet Ljubljana–Beograd–Larnaca (Ciper). Na Larnaci je bilo 26 stopinj in je bilo čudovito. Moj zadnji polet je bil tudi čudovit, čeprav bolj žalosten, ker smo že slutili konec. 20. septembra sem letela na poletu iz Ljubljane prek Dunaja na Palmo de Mallorca in nazaj v Ljubljano. Ko smo pristali v Palmi, smo že po omrežjih in telefonih dobili informacijo, kaj se dogaja. In tako smo se odločili, da se posadka, kot da bi čutili, da je konec, da je to naš zadnji polet, postavi pred stopnice, pred letalo in se skupaj slikali. Žalostno je bilo.