V Sloveniji je 76 odstotkov gozda v zasebni lasti, a to ne pomeni, da so kar tri četrtine slovenskega gozda povsem prepuščene samovolji lastnikov, ki jih je okoli 460.000. Za vsako drevo, ki ga lastnik želi posekati v svojem gozdu, se mora namreč dogovoriti z revirnim gozdarjem, ki ga zagotavlja javna gozdarska služba.

Revirni gozdar posek v gozdu odobri ali pa zavrne glede na gozdnogospodarski in gozdnogojitveni načrt v posamezni območni enoti, pojasnjuje Andrej Breznikar z Zavoda za gozdove Slovenije. "V teh načrtih je zapisan možni posek v določenem delu gozda, in to je za nas usmeritev za izvajanje ukrepov na terenu, na podlagi katerih se določa vsakoletni posek." Gozdar torej zagotavlja, da posek gozda ne prizadene. Skrbi tudi, da je prostornina posekanega lesa nižja od prostornine letnega prirasta določenega gozda in tako zagotovi uspešen nadaljnji razvoj gozda.

Revirni gozdar in lastnik gozda tako skupaj izbereta tista drevesa, ki jih bodo posekali v določenem letu. "To je vedno dogovor med lastnikom in revirnim gozdarjem. Med tistim, kar v gozdu lahko naredimo, in tistim, kar želi lastnik. Lastnikom se prilagajamo, če imajo kakšne svoje potrebe. Če, recimo, potrebujejo les za ostrešje, takrat iščemo možni posek na za to primernih drevesih," pojasni Breznikar. Sledi odločba o poseku izbranih dreves, v skladu s katero lastnik nato izvede posek. Nekoliko drugačen je postopek, če je treba izvesti sanitarno sečnjo, kadar torej drevje napadejo bolezni ali podlubniki. Takrat lastnik prizadeta drevesa lahko poseka sam, a mora to še pred izvedbo vseeno sporočiti revirnemu gozdarju.

Vse več je "odsotnih lastnikov gozda"

Skoraj vsak četrti Slovenec je lastnik gozda, a lastniška struktura se v zadnjih letih precej spreminja. Gozd deduje vse več mlajših, ki gospodarjenja z njim niso navajeni. "Z lastniškimi spremembami je vse več lastnikov, ki jim rečemo odsotni lastniki," pove Breznikar. "Ne živijo na podeželju, ampak v mestih, in pojavi se problem izvajanja del v gozdu, saj taki lastniki za delo v gozdu nimajo interesa. Veliko jih tudi ne ve, kje imajo gozd. Take lastnike želimo predvsem spodbuditi, da prevzamejo svojo odgovornost. Saj pridejo z gozdom kot nepremičnino tudi dolžnosti. In dolžnost je tudi v tem, da se z gozdom odgovorno gospodari. A v večini primerov takih lastnikov v to ne moremo prisiliti, razen v primeru sanitarnega poseka."

Tako je izbor najskrbnejšega lastnika gozda, ki je letos potekal že dvajsetič, namenjen prav promociji skrbnega in dobrega dela z gozdom "Najlastniki so pravzaprav ambasadorji dobrega dela z gozdom v lokalnem okolju, ljudje se po njih zgledujejo, zato tudi želimo te ljudi predstaviti v javnosti," pojasnjuje Breznikar.

V Sloveniji skoraj nobeno leto ne posekamo toliko lesa, kot bi ga lahko, ne da bi bilo ob tem kakor koli ogroženo pomlajevanje in drevesna sestava gozda. Predvidenega letnega poseka pa ne dosegamo predvsem zaradi nedejavnosti dela lastnikov gozdov. "Tega je več pri lastnikih, ki živijo v mestih. Tisti, ki pa so od gozda odvisni, izvedejo ves možen posek, ki je bil določen v načrtih. Letni možni posek v Sloveniji znaša 6,5 milijona kubičnih metrov, v poprečju pa se v zadnjih letih kljub naravnim ujmam posekajo med 5 in 6 milijoni kubičnih metrov lesa," položaj oriše Breznikar, ki ob tem postreže še s podatkom, da prirastek lesa v slovenskih gozdovih znaša več kot 8 milijonov kubičnih metrov na leto.

Golosek je v Sloveniji prepovedan

O goloseku govorimo takrat, kadar je njegova površina širša od dveh višin dreves, pove revirni gozdar Matija Hrovat. Recimo, da smo v smrekovem gozdu, kjer so drevesa visoka okoli 25 metrov. Na površini, ki v nobeno smer ne seže dalj kot 50 metrov, so torej lahko posekana prav vsa drevesa, pa tu ne bo govor o goloseku. Vsako večje območje pa bi že predstavljalo golosek, ki pa je v Sloveniji kot način gospodarjenja z gozdom prepovedan že več desetletij. Še vedno pa ga izvajajo v nekaterih drugih evropskih državah, tudi v skandinavskih.

Da bi kateri od lastnikov gozdov izvedel golosek, je pri nas zelo malo verjetno, revirnih gozdarjev je v Sloveniji namreč skoraj 400, kar pomeni, da lahko dokaj dobro nadzorujejo gozdni revir, za katerega so odgovorni. Če pa v gozdu vseeno naletimo na večjo golo površino, je ta najverjetneje nastala zaradi katere od naravnih ujm, vetroloma, žledoloma ali napada podlubnikov, pravi Breznikar.

Največ poškodb zaradi neustrezne opreme

In kako se sploh lotiti sečnje v gozdu? Lastnik gozda se lahko sečnje, če je za to strokovno usposobljen in ima primerno opremo, loti kar sam. "Zavarovati mora sečišče, in ko začne sekati, mora o tem obvestiti revirnega gozdarja, da ta lahko preveri, ali so očiščene vlake, ali je urejeno odvodnjavanje. Da se v nekem jarku npr. ne nabirajo veje, ki bi lahko povzročile poplave," pojasni Hrovat in doda, da nadzor revirnih gozdarjev preprečuje, da bi se v gozdu med sečnjo povzročala škoda.

Hrovat ob tem opozori, da morajo biti na sečnjo pozorni tudi obiskovalci gozda, lastnik pa mora nevarno območje jasno označiti. V Sloveniji je povprečna starost lastnikov gozda precej visoka, kar je morda tudi eden izmed razlogov za veliko nesreč med delom v gozdu. "Večina nesreč, ki se zgodi v gozdu, se zgodi zaradi lastnikov, ki so nevestni do sebe in svojega telesa in nimajo zaščitne opreme. Največ smrtnih žrtev je med neprofesionalci, ko gredo v sečnjo kakšni stari možakarji, ki mislijo, da znajo, in verjetno tudi zares znajo, a niso zaščiteni in imajo slabše reflekse," opaža Hrovat. Ob tem dodaja, da lastniki, ki z delom v gozdu nimajo nikakršnih izkušenj, za sečnjo lahko najamejo usposobljene izvajalce, med katerimi je kar močna konkurenca, zato na trgu ni veliko slabih izvajalcev, saj ti hitro propadejo.

Letos več poseka zaradi višje cene lesa

Matija Hrovat je revirni gozdar na področju Liboj, Mrzlice in Šmohorja. "Hribovita, senčna lega Savinjske doline," opiše svoj teren in doda: "V revirju imam večinoma bukove sestoje na kar strmih terenih. Veliko je odraslih sestojev, ki so ostali neizkoriščeni, saj niso bili dostopni z gozdnimi prometnicami."

Toda cena lesa raste, tudi bukovega. "Letos je cena kubičnega metra kar visoka in se kar precej seka. Do letošnjega leta sem imel redne sečnje, torej sečnje, ki ni bila posledica žledoloma, vetroloma in lubadarja, od 6 do 7 tisoč kubičnih metrov. Letos pa imam okoli 11 tisoč kubičnih metrov odkazila," spremembo opaža Hrovat, čeprav se je cena kubičnega metra bukovih drv v primerjavi z lanskim letom dvignila le za okoli 10 evrov.

Gozd ne more biti pospravljen

Gozd ima več funkcij, ena od njih je tudi njegova estetska funkcija, pojasni Hrovat. "A nekaj je estetika, drugo pa, kaj je dobro za gozd." V gozdovih, ki npr. obkrožajo dobro obiskane pešpoti in so torej namenjeni tudi obiskovalcem, gozdarji skušajo vplivati na lastnike, da "bi bili tisti gozdovi estetski". "V gozdovih, v katerih pa nimamo predvidenih teh estetskih funkcij, tam pa z gozdom pač gospodarimo," je jasen Hrovat in doda: "Del gospodarjenja z gozdom je tudi puščanje mladja, gošče, tu pa pač ni estetike."

Tudi obiskovalci, ki jih med uživanjem v gozdni kopeli, kot starodavno navado sproščujočega sprehajanja po gozdu opisuje moderni izraz, motijo odmrla, podrta drevesa, bodo morali stisniti zobe. "Po zakonu mora biti v gozdu vsaj eno podrto drevo na hektar," pove Hrovat.

Mrtva biomasa je pomembna predvsem za ptice, doda Breznikar, ki se naselijo predvsem v stoječih odmrlih drevesih. "Ptice se hranijo z žuželkami, ki se naselijo na mrtvih drevesih. V Sloveniji smo med prvimi v Evropi glede na količino mrtve biomase. Mi temu rečemo habitati za organizme, ki živijo na teh mrtvih drevesih, v duplih. Kje pa bi živeli detli, če bi bilo vse počiščeno?" Gozdarji odmrla drevesa, v katerih gnezdijo ptice, zato pustijo pri miru. Včasih pa jih v vednost drugim označijo tako, da nanje narišejo žolno.