Zime preživlja v najlepšem biševskem zalivu Salbunari, poleti pa otok zaradi gneče zapusti in se s svojo ladjo, ki ji je nadel pomenljivo ime "Tavajoči mir" (hr. Lutajući mir), odpravi do prijateljev na Jadranu.

Pavle je imel v Splitu majhno podjetje za izdelavo ladij; preden je splavil svoj Mir, je naokoli plul z železnim Popajem. Čeprav je bil dolgo vajen življenja v mestu, Pavle danes Biševa ne zapusti več. Zase pravi, da rad dobro je, in tako se je, ker živi sam, naučil tudi kuhati. Pozimi največkrat peče na žaru, kjer si za kosilo pripravi še večerjo.

Pogosto sta na jedilniku velik gof ali gruj, ki ju Pavle pripravlja v posebni marinadi. Ribe vsakič zadišijo tudi okoliškemu tropu mačk, za kosilo se med njimi včasih vname prava vojna. Ribe z žara pa mu od včasih odnesejo tudi tatinski galebi. Pavle pozimi obdeluje družinske vinograde. Te vestno obrezuje in zamenjuje stare trte z novimi. Na posestvu so tudi čebele, vendar pa se teh Pavle zaradi alergije izogiba.

Medtem ko Pavle dan preživlja v vinogradu, se Barba Jure in Teta Nina odpravita na ogled stare šole. Čeprav živita le dober kilometer stran od nje, Nina v šolo ni vstopila že več kot 42 let. Nazadnje je v njej taborila kot osmošolka na sklepnem šolskem taboru.

Pavleta pa v tem času v vinogradu obišče Zvonko; po kratki izmenjavi mnenj ga Zvonko povabi v mestni odbor. Pavle predlaga zmeren pristop, z Zvonkom pa takoj poenotita stališče, da na Biševu ne bo nobenih političnih strank, saj od njih nikoli ni bilo nikakršne koristi.