Ker ima otok svojo moč in za vročo poletno romanco ni nikoli prepozno, bi Biševo z njo skoraj dobilo prvo slovensko Biševljanko ...

Zvonko zase sicer pravi, da je len, a je eden prvih, ki se je v biševsko-viškem akvatoriju začel ukvarjati z alternativnim turizmom. Zahtevne turiste odpelje tudi do najbolj skritih točk otoka, njegovo področje zanimanja pa sta pretekla in polpretekla zgodovina. Kot lasten žep pozna vse skrite podzemne sisteme jam in obrambnih rovov, ki jih je za seboj pustila nekdanja Jugoslovanska ljudska armada. Ta je na Biševu in Visu imela utrjeno oporišče. Otoka sta bila v nekdanji Jugoslaviji za tujce zaprta, zato so tja večinoma zahajali slovenski, hrvaški in srbski turisti. Vis in Biševo sta za druge turiste postala dostopna šele na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Hrvaška postala samostojna država.

Kljub svojemu obširnemu znanju je Zvonko precej muhast vodnik; svoja vodenja obarva z zelo "osebnimi" pogledi, v katerih na primer imenuje vojaške objekte "spomeniki človeške neumnosti". Za goste, ki so mu všeč, običajno doda še bonus v obliki skrite razgledne točke, medtem ko tiste, ki se odzivajo brezbrižno, hitro pospremi domov. Kadar ima vsega dovolj, v šali pripomni, da bo opustil turizem in na Biševu odprl prodajalno zimske smučarske opreme. Čeprav bo odprta 24 ur na dan, vse dni v tednu in vse mesece v letu, vanjo zagotovo ne bo nikogar. Tako bo imel občutek, da neprenehoma dela, ne bo pa se mu treba pretirano ukvarjati z nadležnimi kupci.

Zvonko na prvi pogled morda deluje kot hedonist, a je zelo angažiran član otoške skupnosti in iniciative za biševski mestni odbor. Odbor zdaj čaka popis prebivalstva, ugotavljanje števila stalno prijavljenih na otoku, nato pa pot od zaselka do zaselka, od hiše do hiše, kjer bodo morali pobudniki za projekt pridobiti vsakega Biševljana posebej. Za mestni odbor bodo morali najti tudi primeren prostor ...