Radiotelevizijo Slovenija zakon definira kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. RTV Slovenija je tudi največja kulturna institucija v državi in hkrati edini medij, ki zagotavlja kulturne, umetniške, informativne, dokumentarne, otroške in mladinske ter izobraževalnih vsebine, namenjene in dostopne vsem državljanom.

Za celoten AV sektor je javna nacionalna radiotelevizija ključnega pomena: na številnih področjih postavlja standarde kakovosti, zaposluje vrhunske strokovnjake s področja radijskih in televizijskih vsebin (npr. za otroške in mladinske TV vsebine, za odkup najkakovostnejšega tujega TV programa) ter sodeluje v mednarodni izmenjavi znanj in vsebin (npr. v EBU in v podprogramih MEDIA).

Društvo slovenskih režiserjev je že večkrat opozorilo na to, da RTV Slovenija svojega poslanstva ne izpolnjuje v celoti ter da je potreben premislek o njenem delovanju. Predlagani zakon pa, namesto da bi jih reševal, težave nacionalne radiotelevizije le še poglablja, hkrati pa ustvarja kup novih, še večjih in bolj zaskrbljujočih.
Namenitvi dela sredstev plačil prispevka za programe RTV Slovenija za druge namene (4. člen) kategorično nasprotujemo.

Predlog zakona Prispevek za programe RTV Slovenija namreč obremenjuje z dodatnimi obveznostmi (razpisi po Zakonu o medijih, za medijsko pismenost, za programske vsebine in razvoj tehnološke infrastrukture za senzorno ovirane ter sredstva, ki jih Urad Vlade RS za komuniciranje namenja za javno službo STA), hkrati pa iz dejavnosti RTV Slovenija izloča dejavnosti Oddajnikov in zvez, ki s svojo tržno dejavnostjo ustvarjajo prihodke. Posledično se bodo že tako nizka sredstva, namenjena programskemu delovanju in ustvarjanju kakovostnih vsebin RTV Slovenija, znižala na povsem nesprejemljivo raven.

Omenjeno znižanje bo brez dvoma močno osiromašilo ali celo povsem onemogočilo produkcijo ravno tistih programov, ki definirajo javno radiotelevizijo in ki so temelj njenega poslanstva (na krčenje sredstev za te programe in opuščanje nekaterih formatov opozarjamo že leta). Hkrati tako krčenje sredstev pomeni tudi zniževanje nivoja informiranosti in dostopnosti kulturnih in drugih vsebin posebnega pomena za celotno populacijo.

V predlogu zakona zapisana sprostitev omejitve oglaševanja težav s financiranjem ne razrešuje. Oglaševalski trg je precej zasičen in se bo z novo gospodarsko krizo še skrčil, hkrati pa bo širitev oglaševalskega prostora programski prostor še zmanjšala, programsko zasnovo RTV pa še bolj izpostavila komercializaciji in s tem prikrajšala gledalce, sploh tiste skupine gledalcev, za katere je javna radiotelevizija dolžna zagotavljati program, ki ni in niti ne sme biti tržno zanimiv.

In nenazadnje, Oddajniki in zveze so pomembna, strateška javna infrastruktura. V predlogu zakona so navedeni primeri iz drugih evropskih držav, v katerih so nemalokrat ta del državne infrastrukture kmalu po izvzetju iz javnih radiotelevizij delno ali v celoti prodali (pogosto tujim) telekomunikacijskim korporacijam; ohranitev le-teh v okviru javnega RTV servisa to onemogoča oz. v večji meri otežuje.

Naj ob tem izpostavimo še naslednje: Ministrstvo za kulturo med drugim ocenjuje, da sprejetje zakona ne bo imelo posledic na socialno področje, kar ne drži povsem: predlagano znižanje sredstev pomeni izgubo približno 160 delovnih mest na področju medijev, kulture in umetnosti.

Če povzamemo: želimo si, da bi nova zakonodaja javni radioteleviziji kot največji kulturni instituciji v državi in najpomembnejšemu javnemu mediju zagotovila stabilno financiranje, bogatitev nabora avtorskih vsebin ter večjo vpletenost in vpliv strokovne javnosti. Žal ugotavljamo, da predlog zakona tega ne zagotavlja, temveč prinaša siromašenje institucije in povečevanje političnega vpliva nanjo, zato predlogu odločno nasprotujemo.

V pričakovanju, da boste upoštevali naše pripombe, vas lepo pozdravljamo.