To pomeni, da morata tudi pri opredelitvah, kako zagotoviti RTV dovolj denarja za izvajanje zakonsko določenih nalog, uskladiti možnosti vsaj kulturno in finančno ministrstvo. Zato je treba skrbno pripraviti analizo položaja in nato opredeliti cilje. Ali naprej zagotoviti zadostno kratkoročno financiranje, bodisi z uskladitvijo RTV-prispevka bodisi s povečanjem proračunskega financiranja, ali pa sprejeti zakonske spremembe, ki bodo vzpostavile podlago za dolgoročno in stabilno zagotavljanje sredstev. Odpirajo se vsi trije modeli zagotavljanja sredstev, in sicer sedanji, pretežno financiranje z RTV-prispevkom z nekaj proračunskega financiranja, proračunsko financiranje in paradavek po finsko/švedskem sistemu, ki omogoča, da z obračunavanja skupnega gospodinjstva preidemo na posameznika. Ob tem moramo še pretehtati, kakšno vlogo naj bi imela javna radiotelevizija v Sloveniji v prihodnje. Je to približno sedanji obseg programov ali bo katero izmed zakonsko določenih vsebin in dejavnosti v prihodnje opustila? Od tega je namreč odvisno, koliko sredstev bo potrebovala za svoje ustvarjanje in delovanje. Sprejeti pa bo treba tudi odločitev, koliko sredstev naj bi RTV Slovenija pridobivala na trgu.

Sedanji predlogi sprememb medijske zakonodaje tega v ničemer ne opredeljujejo, tako da ostajajo vprašanja popolnoma brez odgovorov. Ko bo dosežen konsenz, bo možno tudi poizkusiti kvantificirati, kaj in kako, ter zagotoviti zadostna sredstva za normalno poslovanje.

Ko bodo jasno določeni cilji sprememb, bi bilo treba ovrednotiti vse možne sisteme skupaj s posledicami, ki jih vsak izmed njih prinaša, torej dobre in slabe strani. Ni sistema, ki bi veljal za več držav. Vsaka ima svoje specifičnosti. Že pri financiranju, da o sistemih postavljanja organov upravljanja in nadzora sploh ne govorimo. Na drugi strani pa je treba povedati, da vse neposredne primerjave med različnimi javnimi medijskimi hišami tudi niso mogoče. Torej si moramo vzeti dovolj časa za pripravo kakovostnih dolgoročnih rešitev.

Po pregledu vseh dobrih praks bi lahko poskušali doseči konsenz glede načina zagotovitve stabilnega financiranja zavoda. Hitra analiza sedanjega sistema pokaže, da niti ni tako slab. Res je, da nima socialne komponente, pa vendar imamo kategorije družin, ki so oproščene plačila. Prav tako se pojavlja vprašanje, ali je prav, da plačujeta tako posameznik kot veččlanska družina. Poleg tega se mora po sedanji ureditvi tako rekoč vsem državljanom obračunavati prispevek za televizijski sprejemnik, saj izgovarjanje, da ga nimajo ali ne uporabljajo, ne vzdrži. Programe RTV Slovenija lahko namreč spremljajo tudi na elektronskih napravah. Seveda pa ostaja vprašanje operativnosti preverjanja lažnih izjav.

Primernost in dileme ob "skandinavskem modelu"
Vezava prispevka za RTV na dohodek posameznika bi bila zelo resna usmeritev Slovenije v sistem, v katerem ima največjo možno vlogo solidarnost. To bi bil prvi tak sistem v Sloveniji. Dileme, ki so se pojavile ob spremembi dodatnega zavarovanja, so lahko izhodišče za presojo. Kot vemo, predlog spremembe, ki bi vzpostavila prvi tak sistem, ni bil sprejet.

Obstaja realne strah, da se je s tem odprla Pandorina skrinjica, saj obstaja možnost, da bi s tem sistemom želeli prilagoditi tudi druge dajatve. Recimo kazni za prekrške, letno dajatev za uporabo cest ... Z gledišča učinkovitosti (in tudi dejanske pravičnosti) bi bilo to izrazito slabo, saj bi bili zavezanci zelo motivirani za skrivanje dohodkov, sistem obdavčitve pa bi bil zapleten, morda tudi netransparenten.

Ob "skandinavskem sitemu" se seveda pojavlja vprašanje, koliko naj bi prispevale fizične in koliko pravne osebe. V našem primeru fizični plačniki prispevajo 95,3 odstotkov, pravne osebe, ki imajo radijske ali televizijske sprejemnike, pa 4,7. Na Finskem se približno polovica sredstev zbere z obdavčitvijo pravnih oseb; to je seveda bistvena razlika in treba bi bilo vedeti, kaj je tam osnova za plačevanje.

Poleg tega je znesek nižji, kot je trenutno v Sloveniji, še posebno če upoštevamo, da so finske plače približno dvakrat višje od slovenskih. Glede na zapisano bi bil primerljivi "skandinavski" prispevek na posameznika v Sloveniji približno 2,5 do 5 evrov na mesec, to pa bi bilo (po približni oceni) za polovico manj, kot bi potrebovali (od 3,5 do 7,5 evrov na mesec). Razlog je očitno tudi v tem, da ne obdavčujemo (vseh) pravnih oseb.

Seveda je ključno vprašanje, kako bi spremembo promovirali. Problem bi lahko nastal, če se bo s tem sistemom hkrati skušalo zagotoviti več denarja za RTV (oziroma morda celo za druge namene!). Marsikdo bi to lahko povezoval tudi z zavezo o vpeljevanju novih davkov, ki bi poslabšali konkurenčnost delovne sile v Sloveniji. Vse vlade v zadnjih 25 letih so se namreč zavezale razbremenitvi dela. Trenutni prispevek pa je v zavesti ljudi vendarle vezan na storitev in porabo. Pri »skandinavskem modelu« pa gre za davek, ki je vezan na dohodke, in to takoj vzbudi razprave.

Zdi se, da skandinavski model prinaša večjo administrativno obremenitev, kot je sedanja. Pri tem se vsi postopki za odmero RTV-prispevka prenesejo na FURS. Dodeljevale bi se mu nove naloge, ki bi bile administrativno zelo obremenjujoče (mesečna izdaja plačilnih nalogov/odločb in v zvezi z vodenjem postopkov oz. evidenc na mesečni ravni za vse zavezance za plačilo). Glede na značaj akta (ugotovljena obveza, plačilni nalog je odločba) je treba zagotoviti pravico do pravnega sredstva in določiti organ, ki o njem odloča.
Zaradi prehoda bi bilo treba upoštevati, da bo določitev osnove za prispevek zahtevna naloga (verjetno bo osnova prejšnje leto) in bo treba počakati približno 2 leti (zakon ne sme biti retroaktiven!), da bi na tej podlagi začeli zbirati denar za RTV ob pomoči FURS-a. Seveda je tu tudi problem določanja prispevka, če bi bila višina prispevka državljana odvisna od njegovega prihodka izpred let. To lahko vodi v velike težave.

Zgoraj napisano namreč pomeni, da bi bilo verjetno treba vzpostaviti kar zahteven sistem, ki bi na eni strani omogočal ugotovitev osnove in spremembo v primerih, ko bi po ugotovitvi nastale pomembne spremembe. Vendar, če so ta sistem uvedli na Finskem in Norveškem, ni bojazni, da se ga ne bi dalo ustrezno opredeliti in izvajati.
Na podlagi povedanega je jasno, da nas, če bi se katera koli vladna večina odločila za spremembo sistema – to bo v naslednjih desetih letih zelo verjetno nujno – čaka dve- oziroma triletna priprava zakonodaje. In to samo formalnega dela.

Tako je trenutno verjetno najboljša rešitev, da se do morebitne spremembe sistema ohrani sedanji sistem obračuna in izterjave RTV-prispevka, ki v Sloveniji kar dobro deluje, vendar bi ga morali dopolniti z določeno prilagoditveno klavzulo in s povečanjem financiranja iz proračuna. Če namreč politika ne želi povečati obremenitve državljanov, ali pa vsaj ne dovolj za zagotovitev financiranja, bo morala opustiti sedanji sistem solidarnostnega pokrivanja določenih dejavnosti RTV Slovenija, ki res nimajo zveze z njeno osnovno dejavnostjo. Do zdaj smo to v bistvu pokrivali tudi z izrednimi dodatnimi sredstvi, netipičnimi prihodki od dividend in obresti ter predvsem s prodajo delnic, ki so bile pridobljene po nizki ceni (sedanja vrednost je 0,88 evra). V letih od 2005 do 2016 je bilo tega povprečno za 10 milijonov evrov na leto. Tako je logično, da se zdaj, ko tega ni več, izjemne dejavnosti (programi narodnih manjšin, ki so zakonsko opredeljeni, in zaveza države – arhivske dejavnosti, programi za ranljive skupine – začnejo financirati tako kot v drugih državah, torej neposredno iz proračuna.