Predsednika Macron in Trump sta se očitno kar dobro razumela. V četrtek je Trumpu dejal, da je vedno dobrodošel v mestu muzejev, zgodovine in romantike. Zadnji opisni del sem dodal sam. Po njunem sestanku je Trump začel govoriti o tem, da je mogoče, da bi lahko spremenil svoje stališče glede pariškega podnebnega sporazuma. Ko je bil Macron pozneje v Nici, je govoril o boju brez usmiljenja proti terorizmu. Francoski predsednik v svojih stikih s prvim predsednikom zahodnega sveta deluje samozavestno, odločno. Deluje bolj Sarkozy kot Hollande, če ga skušam primerjati s prejšnjima predsednikoma. In ni mu težko vztrajati v stisku rok, čeprav bi ta lahko bil neprijeten. Macron je v svojem kratkem mandatu v Parizu ali Versaillesu gostil Trumpa, ruskega predsednika Putina in nemško kanclerko Merklovo, če naštejem le najočitnejše prvokategornike. Kar dobra bera.

Včeraj je bil nedvomno prijetnejši dan kot 14. julija lani. Takrat se je večer končal žalostno, z ubijanjem nedolžnih na eni najbolj obljudenih promenad na francoski sredozemski obali. Napad s tovornjakom je potrdil nekakšno novo smer in pristope teroristov. Namesto sočasnih, tudi zapletenih napadov, kot so bili tisti 11. septembra, v Parizu ali Bruslju, so orožja izbire morilcev v imenu izkrivljenega džihadizma noži, avtomobili, tovornjaki. Tisti, ki so pripravljeni stopiti na ulice z namenom ubijati, ne izbirajo sredstev. Že nekaj časa jih teroristična skupina Islamska država ne vabi v samomorilske operacije v Sirijo ali Irak, temveč jih spodbuja, da morijo blizu doma. Evropski protiteroristični koordinator Gilles de Kerchove pravi, da gre za strategijo tisočerih rezov, kjer z manjšimi napadi ustvarjajo enako stopnjo strahu v družbi, kot bi jo sicer z večjimi napadi. De Kerchove dodaja, da preprosto ne moremo preprečiti, da bi nekdo v svoji lastni kuhinji zgrabil nož in šel z njim na ulico. "Pozabite!"

Zakaj tak morbiden vmesnik? Zato, da se lahko posvetimo tistemu, kar je bistveno. Včeraj so se med žalno slovesnostjo v Nici, na kateri so se pri tridesetih stopinjah Celzija potili v temne obleke oblečeni politiki, lučaj stran na isti promenadi, ki je pred letom dni preštevala smrtne žrtve, sprehajali v kopalke in kratke hlače oblečeni domačini in turisti. In dajali vedeti, da je morje še naprej azurno modro, da je sonce še naprej na nebu in da je pivo/kola ali kaj podobnega še vedno najboljše iz mrzlega hladilnika.

Zgolj preblisk. Nedolgo nazaj, aprila, je denimo bližnji Cannes, ki je zaradi izrazito velikega števila gostov, tudi tistih najpremožnejših in "pomembnih", kazal podobno nonšalantno podobo. Na eni strani vojaška vozila, do zob oboroženi policisti in vojaki. Deset metrov stran starejši občani, vsega lepega in hudega vajeni, mečejo svoje krogle, merijo razdaljo, se glasno prerekajo in štejejo točke. Petanka je njihov odgovor na občutek ranljivosti, videz (ne)varnosti. Podobe razkoraka med strahom in igrivostjo, ki delujejo nadrealistično, kjer se prepletata igrivost in do zob oboroženi opomniki, zdaj lahko vidite marsikje v večjih evropskih mestih.

"Strah? Kje pa! Arnaud je bil 3 mm bliže!" Ali kaj podobnega.