Vojna mi je na svojevrsten način blizu. Težko obrazložim, zakaj me tako zanimajo konflikti, a zagotovo to ni občudovanje ali iskanje strani, ki se bojuje za pravično stvar ali visoko posvečeni ideal, pri čemer cilj posvečuje sredstva. Preprosto me je groza, da na enem koščku Zemlje divja vojna, ki ji olje na ogenj priliva zveličavni Zahod, katerega del smo hočeš-nočeš tudi Slovenci, namesto da bi svet skušal ohladiti pregrete glave in srca, ki jemljejo življenja.

Poglejte sliko na desni, kliknite nanjo in se zazrite v povečano podobo sirske tragedije ...

Mrtev deček v očetovem naročju. Da, to je pravi obraz vojne, ki je v kruti statistični analizi le ena številka med 93 tisoč mrtvimi v 27 mesecih sirskih spopadov.

Pred slabim letom sem v Londonu staknil prijetno sirsko družinsko restavracijo. Po nekaj obiskih sem se opogumil in skušal načeti vprašanje razplamtelega konflikta, ki je v poletnih mesecih dokončno prerasel v pravo državljansko vojno.

"Vi ne razumete in ne boste razumeli. Iščete dobre fante, da jih ločite od slabih fantov. Belo - črno, tega pa ni." Nelagodje v zraku je hitro ustavilo pogovor, sploh po razkritju, da sem novinar iz Slovenije (hmm, ex-Jugoslavije). "Sem razumel vašo Bosno? Ne! Vem pa, da so ljudje umirali."

Jugoslovanske vojne, zlasti v Bosni in Hercegovini je dobra vzporednica za prikaz silovitosti sirskega spopada. V 45 mesecih vojne je umrlo 105 tisoč ljudi (Mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo). Sirija ima dobrih 22 milijonov prebivalcev, kolikor je bilo tudi v nekdanji skupni državi, v času razpadanja. Življenje malokaterih ljudi je bilo neprizadeto med ločevanjem "Juge", tako ostro pa vojna seka tudi v življenja Sircev.

In kako razumemo konflikt? Nekateri pravijo: Zahod in Arabci ter Turki rušijo zakonito vlado. Drugi: diktatorskemu režimu družine Al Asad se je po pol stoletja iztekel čas. Tretji so prepričani: Uporniki niso uporniki, temveč tuji plačanci in skrajni islamisti, ki bodo vrnili udarec Zahodu in sosednjim mecenom. Četrti so mnenja, da je gre za obsežno državljansko vojno s preveč stranmi in da je bolje pustiti Sircem, da se sami zmenijo, tudi skozi puškino muho. Peti mirno sklepajo, da je Sirija le postranska žrtev "velike igre" obkoljevanja in ustavljanja Irana.

Zahodne in arabske sile, kamor kot "prijatelji Sirije" uradno spada tudi Slovenija, pridigajo: Zločinski sistem, ki z jekleno pestjo in zavezniško podporo Hezbolaha, Irana, Rusije in Kitajske prevzema podporo in lomi odpor legitimnega odpora.

Ali naj jim damo orožje ali ne? ZDA zahtevajo odločna zagotovila, da se do tako želene pomoči v orožju ne prikopljejo islamistični borci (spomnite se razvoja kariere Osame bin Ladna med protisovjetsko sveto vojno v Afganistanu). A zgleda, da je kocka padla. Iz Bele hiše, kjer domuje Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama, sporočajo, da je Bašar Al Asad prekoračil "rdečo črto". Uporabil je kemično orožje in zato je prva velesila "povečala vojaško pomoč oboroženi opoziciji". Namesto da bi gasili vojno, jo "bomo" še malo podkurili.

Povzetek: streljajo se, da dokažejo, kdo ima prav. Na koncu "ima prav" tisti, ki zmaga v vojni, ne glede na resnico. Koga izbrati? Nobenega, vem pa ljudje umirajo in bodo še naprej.