A po razmeroma kratkem obdobju, skorajda časovnem blisku, v katerem je integriteta slehernika doživela povečano blagohotnost oblastnih struktur, ravno dovolj, da je nekaj zaporednih generacij na omejeni zaplati planeta dobilo okus polnovrednejše svobode, se zgodovinski trend ponovno obrača v drugo smer. Francis Fukuyama je zdaj že popolnoma nedvoumno udaril mimo. Namesto liberalnosti, ki jo je videl kot zadnje poglavje razvoja, se na svetovni ravni krepita avtoritarnost in tudi totalitarnost.

Tudi celini, kjer je svobodoljubje s posameznikom kot vrednoto vzniknilo na sistemski ravni, Evropi, ni prizaneseno. Moč dobivajo populisti različnih plemenskih provenienc, številni med njimi so brez dlake na jeziku za povečevanje represije. Tudi zunaj stare celine, po številnih t. i. državah v razvoju, up po napredku v demokratični smeri usiha. Ustvarja se svetovna množica držav, ki na institut človekovih pravic – tako deluje navzven – gleda bolj kot na oviro kot vrednoto. Prav to naj bi bila npr. filozofska podlaga za Putinovim vodstvom Rusije, nekoč upa za liberalni kapitalizem; pa Erdoganovim predsedovanjem Turčiji, državi, ki je še pred časom veljala za model, kako lahko demokracija in človekove pravice sobivajo z islamom. Absurdno diktatorska Severna Koreja je daleč od zloma, ki so ji ga napovedovali že desetletja, Kitajska se kljub krepitvi srednjega sloja ne obrača v večjo svobodo, temveč postaja "razvojni" zgled za številne države tretjega sveta. Model, kjer se posameznik podredi in razgali ali pa ga zobovje sistema zmelje. Brazilija, Venezuela plujeta v skrb vzbujajočo smer.

Primerov je preveč za naštevanje, prostora premalo za pojasnjevanje specifičnosti. Lahko se pa najde en izrazit skupni imenovalec. Krepitev nadzora in cenzure. In ker smo leta 2019, pri tem izrazito vlogo igra informacijska tehnologija. Sumničave države širijo digitalne kapacitete za nadzor subjektov in omejujejo pretok neželenih informacij. Z vidika osebne svobode je posebej skrb vzbujajoče, da prakse vse bolj kapljajo k nam. Kaj kapljajo, številne v t. i. svobodnem svetu nastajajo: ZDA, Velika Britanija, Nemčija in številne druge države nezadržno krepijo svoje aparate množičnega nadzora. Na kratko, svoboda spleta je že dolgo v zatonu.

Deloma v ta režim nadzora vstopamo sami. Kako? Prek ekonomije osebnih podatkov, ki temelji na čim temeljitejšem sesanju informacij o nas. Povsod in ves čas, marsikoga še na stranišču in pod prho spremlja v omrežje povezana naprava. Strinjali smo se, da skoraj vsi podatki na njej curljajo k mednarodnim korporacijam. Uporabljamo neplačne spletne storitve, od e-pošte, družbenih omrežij do merilnika srčnega utripa in prehojenih korakov, ki pa se financirajo tako, da podatke ali prodajajo naprej ali na podlagi njih prikazujejo ustreznejše oglase. Živimo v informacijski ekonomiji, kjer prava valuta vse bolj postaja pozornost in ki generira cikel: ogled – informacije o ogledovalcu – nova, bolj prilagojena vsebina za ogled. Mogoče bi bilo to z vidika svobode in integritete posameznika še sprejemljivo – navsezadnje ima od tega gomilo koristi v obliki elektronskih storitev –, če bi bil cikel izoliran in varen.

Pa ni, ne eno ne drugo. Od Edwarda Snowdna naprej vemo, da so se vanj zažrle države s svojimi agencijami, in to ne samo v izoliranih primerih preiskave kaznivih dejanj, temveč množično. Ne glede na opravičila in trditve spletnih velikanov preprosto ne moremo več zaupati, da so podatki na varnem pred državnim vohljanjem. Drugič: vemo, da niso na varnem tudi nasploh, torej pred drugimi zlonamernimi akterji. Z besedami Briana Krebsa, dolgoletnega preiskovalnega novinarja na področju informacijskih tehnologij: sodeč po dozdajšnjih izkušnjah bodo podatki, ki jih predate podjetjem, prej ali slej kompromitirani. Ali se zgodi vdor ali pa jih prostovoljno/neprostovoljno predajo naprej. Vaša informacijska sled skozi leta ustvarja vse popolnejšo sliko o vas, pogosto natančnejšo in boljšo celo od samopoznavanja, vanjo pa veselo grizejo tako hekerji kot države.

S tem, da bo sled vedno večja. Vstopamo v čas interneta stvari. Vse več ključne infrastrukture je na spletu, (jedrskih) elektrarn, bolnišnic in državnih upravnih sistemov. Bojlerji, pečice, avtomobili in srčni spodbujevalniki, vse postaja omreženo. Že dolgo je velika večina denarja v digitalni obliki. S tem eksponentno narašča nuja po ozaveščenosti o kibervarnosti. Posledice neznanja bodo namreč vedno hujše.

Zanimivo bi bilo kakšnega stoletnika povprašati, ali si je kdaj predstavljal današnje stanje stvari. Da je človek (skoraj) ves čas informacijsko privezan, do sekunde in metra položaja natančno. Danes oblasti naše, še bolj pa peščice tujih držav lahko izvedo in vedo več o tebi, kot bi si katera koli varnostnoobveščevalna agencija v zgodovini lahko želela – prav prek medmrežja in mobilnih povezav. V ta režim smo vstopali postopoma, zadnjih 20 let, in zdaj se pospešeno zaostruje. Ne da bi se tega dobro zavedali. Računalnik in mobilni telefon sta nekoč bila zavetišči, v katerih je bil človek pretežno suveren. Zdaj sta nenehno povezana sesalca, ki neutrudno dokumentirata skoraj vse, kar lahko (in tudi več). Da bo ironija še večja, imamo avtomatizirane sesalce, ki dejansko lazijo po stanovanju, kar omogoča nič manj kot dostop do tlorisa doma. Kako je to povezano s pomanjkanjem svobode, se morda vpraša kritičen bralec. Odgovor: to polagoma erodira integriteto posameznika, mu krči mehurček domače zasebnosti, kjer je lahko tisto, kar je. In v državah z višjo stopnjo represije, kot je npr. Erdoganova Turčija, to najprej vodi do samocenzure, kar ni ravno svoboda, do izgube službe ali celo zapora. Fizične omejitve.

Navsezadnje, ko nam na cesti sledi policijski avtomobil, vsaj malo spremenimo vožnjo in pozornost. Kako bi bilo, če bi nam policist nenehno strmel čez ramo na domačem kavču, v spalnici, na sestanku, v pivnici? Vedenje se spremeni. Še posebej, če so posledice odklonskosti hude.

Nekoč je bil svetovni splet bogat ocean raznolikih platform, uporabniki so kot neodvisne mravlje lazili po neštetih spletnih straneh. Danes je stanje popolnoma drugačno. Vsebine in pozornost ljudi se stekajo na nekaj posameznih platform, ki kot črne luknje sesajo vse naokoli. Na svetovni ravni se je izoblikoval nabor peščice imen, podjetij, ki svetovni splet spreminjajo v oligopol, ponekod celo monopol. Google, Facebook, Microsoft, Amazon, Apple (v t. i. zahodnem svetu, Kitajska goji svoje zaščitene monopoliste). To pomeni, da le nekaj imen dobiva nekoč nepredstavljivo moč nad širokim delom prebivalstva. Ima nadzor, kdo vstopi na platforme in je slišan, katere informacije se lahko širijo, kateri izdelki se lahko ponujajo. Kot zasebna podjetja imajo to pravico ali svobodo. Posameznik tudi, s tem da je v primeru odstranitve svoboden kot glas vpijočega v puščavi. Ali plavajočega, samega sredi morja. In če že ni izločen, je pred podjetji močno razgaljen, in kot kažejo Snowdnova razkritja, s tem tudi podvržen nadzoru držav. Svoboda in integriteta posameznika sta spet na tnalu.

Zadnji pomemben dejavnik v tej zgodbi je umetna inteligenca. Ne manjka strokovnjakov in poznavalcev, ki pravijo, da je človeštvo prav na ta račun pred eno največjih prelomnic zgodovine, radikalnejšo od ognja, kolesa in pisave. Umetna inteligenca bo od človeka korak za korakom – in korakanje bo eksponentno pospešeno – prevzemala primat pri različnih kognitivnih nalogah. Nazadnje, pravijo, da v roku nekaj desetletij, bomo prišli do stanja tehnološke singularnosti, ko bo splošna umetna pamet zagotavljala odkritja v kapaciteti nekaj Nobelovih nagrad na dan. To tudi pomeni, da bo človeka presegla. Da bo človek postal drugorazredno, vekomaj zaostalo bitje. Pregnesti utegne nas, naš vsakdan do te mere, da se bo dandanašnjik zdel kot arheologija. Radikalnost napovedi racionalnemu človeku vzbudi dvom. Utemeljeno: zgodovina se je takšnih visokoletečih že debelo preobjedla. Toda številni strokovnjaki je sploh ne več jemljejo kot napoved, temveč le vprašanje časa, prihajajoče neizogibno dejstvo. Da je treba stvari tokrat vzeti resno, kažejo svarila javnih intelektualcev, ki ne dvigajo prsta samo zaradi družbenih pretresov in množičnih prestrukturiranj, temveč govorijo o nič manj kot pogubi človeštva. Množica svarečih učenjakov, in ne različnih babavang, se s časom le povečuje. Ne le intelektualci, tudi trend relevantnih dejavnikov kaže v smer velikega preloma. In to še v času naših življenj. Kaj vse bo prinesla napredujoča splošna umetna inteligenca, nihče točno ne ve. Vemo pa med drugim, da že danes odlično uspeva pri analizi ogromnih količin podatkov. Kot nalašč za svetovni vohljaški aparat, ki potrebuje le še učinkovitega interpreta. AI bo morda nekoč o vsakem izmed nas vedel precej več kot vsak o sebi. Morda je to dobro. Morda pa ...

S pogledom v prihodnost
Že danes so realnost samodejne ubojne naprave ("ubijalski roboti"). V ameriški vojski načrtujejo, da bo umetna inteligenca v prihodnjem desetletju prevzela del nalog pri poveljevanju na bojnem polju in da utegnejo ubojni roboti po letu 2025 številčno prekašati človeške enote. Hekanje flot bojnih naprav dobi povsem svojstven pomen. O naši usodi bodo (so)odločali računalniški sodniki (ups, to se ponekod že dogaja). Morda bomo dobili električne policiste. (No, tudi ti so v razvoju.) Pa brezpilotne letalnike na umetno inteligenco, ki bodo nadzirali prostor. (Tudi to se že pripravlja.) Naše osebne informacije bodo takrat ključnega pomena.

Oblikuje se torej svetovni nadzorovalni aparat, informacijska hobotnica, ki lovke nezadržno širi in množi in bo glede na trend prej ali slej obsegala pretežno vse elektronske aparate, vključno z našimi možgani prek bralnikov elektromagnetne dejavnosti. Za svoje interese, ki vedno ne sovpadajo z našimi, še manj pa svobodo, ga izkoriščajo podjetja in države. Sploh te hitro večajo apetite, kar vedno znova dokazujeta tako Kitajska kot Petero oči. Nedaleč v prihodnosti bodo v te namene uporabljale še umetno inteligenco, in ker ta uspeva predvsem na velikih zbirkah podatkov, je to skoraj popolna kombinacija. Zasebnost kot koncept utegne erodirati do nesmiselnosti, na tnalu je integriteta posameznika, posledično tudi svoboda, tako svoboda misli kot telesna. In če naj bo medij koristen tako v iskanju resnice kot koristi družbe in posameznika, potem je njegova absolutna dolžnost, da na tak morebiten razvoj dogodkov opozori. In da ponudi mogoče alternative. MMC v projektu MMCPodrobno osvetljuje del zgodbe in alternativ, ki jim bo odslej posvečal povečano pozornost z rednimi objavami.

Kolumna tudi ni le opozorilo, kaj je. Je tudi svarilo, kaj prihaja.