Priloženi nagradni kupon prehodnega obdobja ponuja celo hitri tečaj za zamudnike in ponavljavce iz vajeniških vrst po svetu. Kar sledi tukaj, je zgolj kratek kompendij za mojstrski izpit.

"Edino resnično begajoče dejstvo Trumpovega obdobja je, da še zmeraj ne razumemo, zakaj je več kot 70 milijonov Američanov volilo Donalda Trumpa in zakaj se ohranja manjše jedro fanatičnih podpornikov, ki verjamejo vsemu, kar pove. Nazadnje, da je zmagal na volitvah, a da so mu zmago ukradli s pomočjo volilne goljufije." © Francis Fukuyama, Center za demokracijo, razvoj in vladavino prava, Univerza Stanford, Kalifornija.

Če je v zadregi eden od najpogosteje nerazumljenih – ali napačno interpretiranih – mislecev na svetu, ki je tudi zaradi tega prisiljen v natančno raziskovanje predmetov svojega zanimanja z namenom kar se da nedvoumne, jasne razlage, kaj naj rečemo mi? Analiz Trumpovega vzpona je veliko, vsaka zase pojasnjuje fenomen, ampak dokončnega odgovora, ki bi zadovoljil tudi kljuvajočo vztrajnost tega, kar vsak pri sebi imenuje zdravi razum, preprosto ni. Zato pa je razkrita skrivnost mojstrovih metod. Njihov kompendij je zastrašujoče znan, neinventiven in – kratek. Se resnično da z javnostjo tako zlahka igrati, pri tem pa pustiti ljudem občutek, ne le da mislijo z lastno glavo, ampak da so celo tako bistri, da se ne pustijo naplahtati? Tudi odgovor na to je kratek: da. In v tem je tudi vsa mojstrova genialnost.

Nezadovoljstvo ljudi s politično elito, ki se je odtujila od lastne baze, je splošen pojav. Donaldu Trumpu je uspelo prepričati predvsem belega ameriškega delavca, da milijarder iz Trump Towra čuti njegovo stisko. Ker je baza večinoma konservativnejša in nenaklonjena družbenim spremembam, ki jih razume predvsem kot napad na tradicionalne vrednote, je priporočljivo, da mojstrski kandidat nagovarja predvsem te ljudi. Pri tem ni pomembno, ali kandidat sam, s svojo podobo in zgledom, živi te vrednote. Liberalci so sovražniki ljudstva.

Vloga žrtve je izjemno privlačna. Trump je za žrtev najprej označil Ameriko, obkoljeno s prežečimi tekmicami, ki ji želijo škoditi s trgovinskimi sporazumi, jo vleči v vojne, ki jih niti sama noče, in jo utopiti v morju priseljencev. Ko je zmagal in postavil Ameriko na prvo mesto, je za žrtev razglasil sebe. Žrtev političnega močvirja v Washingtonu, korporacij, vsekakor medijev, izobražencev, žrtev kogar koli, ki ne misli in deluje v njegovo korist. Mimogrede, mediji in izobraženci so sovražniki ljudstva.

Ena najpomembnejših metod je monopol nad domoljubjem. Ne le, da se mojstrski kandidat niti ne zbudi brez misli na domovino, poskrbeti mora predvsem za to, da je on, in nihče drug, avtor sprotnih definicij domoljubja. Izjemno pomembno je, da vsi drugi, torej nedomoljubi, dobijo prepričljivo oznako. Opisna ni dovolj. Po mojstrovih izkušnjah se je kot najuporabnejša oznaka izkazala socialist oz. komunist. Komunisti so sovražniki ljudstva (zveni odlično, a ne?). Danes je pol Amerike na križarskem pohodu proti komunizmu. Anahronizma tega boja danes, v prvi polovici 21. stoletja, nihče ne opazi, nasprotno, ljudje sledijo z neizmernim navdušenjem. Zato je to res odlična metoda. Domoljubje in komunizem, zapišite si.

Kandidat mora začutiti svojo volilno bazo. Začutiti, ne razumeti, ker to traja predolgo in izid ni gotov. Pri tem naj ga vodi misel, da se bazi ne bo ljubilo – ali pa ne bo usposobljena – slediti logičnim razlagam. Kandidatovo lovišče je zato umeščeno v neskončno širjavo teorij zarote in alternativnih dejstev. Ni pomembno, kaj je res – kandidatu bo sploh uspevalo premo sorazmerno s fluidnostjo svojega odnosa do resnice –, še več, kandidat se ne sme omejiti, ampak mora dati domišljiji krila. Danes pol Amerike verjame, da so demokrati satanistični pedofilski krog, ki si kupuje večno mladost z otroško krvjo. Tisti, ki morda celo verjamejo v podnebne spremembe, so predvsem bedaki. In sovražniki ljudstva, ker so proti ameriškim delovnim mestom. Danes tako tudi senat razpravlja o neprimernosti predlogov strokovnjakov, ki jih najverjetneje vodi globoka država, in se razsodno obrača k občutkom zaupanja vrednih ljudi, katerih skupna lastnost je, da o danem področju nimajo prav veliko pojma. Idealno je, da so samouki. Merilo merodajnosti je globina občutka. Zapomnite si, tudi strokovnjak je sovražnik ljudstva. Edini izjemi sta strokovnjak, ki govori v vašo korist, in potencialno tisti, ki molči. Da ne pozabim, ker sem omenil globoko državo, vsak kandidat mora obvezno narediti izpit iz tega ključnega predmeta. Brez globoke države ni mojstra. To mora biti jasno.

Izjemno uporabni sta naslednji metodi: če se bližajo volitve in če kandidat zaradi kakršnega koli razloga, lastni genialnosti navkljub, pomisli, da je treba vnaprej znani rezultat dodatno zavarovati, bo kot mojster obvezno sistematično izpodbijal legitimnost volitev. Že mesece prej. Če bo rezultat zaželen, bo to sploh v redu, ker je v težkem boju tako zmagala demokracija. Če pa ni, je jasno, da gre za goljufijo. Druga metoda, ki je uporabna tudi na splošno, pa je relativizacija obstoječe zakonodaje. Uspeh ne bo izostal, če se bo kandidat osredotočil na najbolj rutinirane predpise in začel spraševati, zakaj pa tako. Prej večina Američanov tako rekoč ni slišala za agencijo, katere vodja mora s podpisom rutinsko priznati legitimnost volitev, s čimer se uradno začne prehodno obdobje med staro in novo administracijo. Letos o njej govorijo vsi. Sploh je priporočljivo čim več govoriti o demokraciji in ustavi. Praksa kaže, da o tem malo ljudi dejansko kaj ve, da pa ste zagovornik ustave, zveni noro dobro. Eden večjih šokov Trumpovega obdobja je spoznanje neverjetne odprtosti ameriške zakonodaje in nedorečenosti ustave. Kaj vse je mogoče … Skratka, to ve samo pravi mojster.

Ljudje so pogrešljiv material. Zmeraj se bo našel kdo, ki bo zvesto služil. Če se izneveri, ga kot človek z železno roko – ta podoba je zelo uporabna, kar držite se je – kandidat zlahka odslovi. Štiri leta v Beli hiši so čudovit vir za črpanje teh zgodb. Ko pa gre za najobčutljivejše zadeve, se dobro obnese metoda navidezne pripadnosti. Primer so Trumpovi odvetniki: so in niso del skupine. Ko se je odvetnica Sidney Powell preveč sprostila in jo je zaneslo pri vpletanju Huga Chaveza v ameriške volitve leta 2020, so v Beli hiši izjavili, da nikoli ni bila članica skupine. Njene izjave so izključno njena stvar. Ko je odvetnik Joe DiGenova izjavil, da bi bilo treba Christopherja Krebsa, direktorja Agencije za kibernetsko in infrastrukturno varnost, prepričanega o varnosti letošnjih volitev, ustreliti, v Beli hiši niso več točno vedeli, kdo je DiGenova. Ah, da, zunanji svetovalec, saj res. Mimogrede, Krebs je primer prve kategorije pogrešljivega materiala.

Alfa in omega kandidatove komunikacije z javnostjo mora biti Twitter. Če se pojavi uporabnejša platforma, bomo kompendij obnovili, ampak tvitanje omogoča čudovito izražanje kratkih misli in izbiranje ravni komunikacije v skladu s ciljno skupino. Ker je priporočljivo, da je kandidatova najširša, je sploh dobro, da je slog preprost in robat, podobo ljudskosti učinkovito ustvarjajo tudi žaljivost in slovnične napake. Mojster pravi, da to mega zadene.

In slednjič, pod nobenim pogojem ne smete pozabiti dveh zadev: če vam stvarnost ne ustreza, jo zanikajte. Odločno. Glasno. Do konca. Kandidat mora vedeti, da je končno merilo stvarnosti on sam. Druga zadeva pa je vztrajnost. Če ne boste pri vsem tem vztrajni, boste ob mojstrsko diplomo. Brez milosti. Da ne boste rekli, da niste bili opozorjeni. In to je to. V grobem. Obstaja sicer nekaj specialističnih smeri, ampak o tem kdaj drugič. Preprosto, mar ne?

Donald Trump, ki je samo po volitvah zbral 170 milijonov dolarjev donacij, je že povedal, da se inavguracije 20. januarja ne bo udeležil, če ne bo njegova. Pravijo, bo do takrat za vsak primer pomilostil člane svoje ožje družine, morda celo samega sebe. Za dan, ko bo prisegel novi predsednik, pa ima že rezervacijo za predvolilni dogodek. Za America First again again again 2024!