Pisalo se je leto 1958, ko je Švedska akademija Nobelovo nagrado za književnost podelila Borisu Pasternaku. Boris Leonidovič je leto dni pred tem razburkal svetovno – zlasti pa sovjetsko – javnost z izidom svojega romana Doktor Živago v Italiji. Popolnoma izčrpan zaradi nasprotovanj in obsodb doma sploh ni želel italijanskega prevoda in izida. Tudi nagradi se je odrekel in tedanjega sovjetskega voditelja Nikito Hruščova v pismu prosil, naj mu dovoli ostati v domovini. Vrstili so se namreč pozivi k Pasternakovemu izgonu. Domovina pa, je pisal že Oton Župančič, "je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt". In takrat, prav v povezavi s Pasternakom, se je rodila krilatica, ki jo v Rusiji uporabljajo še danes, pa čeprav viri ne potrjujejo besed do Pasternaka kritičnega anonimnega člana Zveze sovjetskih pisateljev: "Nisem bral, ampak razpravljam." Poleg vnetih kritikov med nebralci se je Boris Leonidovič soočal tudi z – hotenim ali dejanskim – nerazumevanjem tistih, ki so njegov roman, ko je bilo to mogoče, le prebrali.

Opravičujem se za neskromno primerjavo, pa tudi rabo poimenovanja svoje osebe – vaš pokorni sluga se zaveda svetlobnih let oddaljenosti tako od Pasternakove veličine kot tudi Putinovega dometa – ampak po posebni oddaji Vojna v Ukrajini pretekli četrtek, 24. februarja, na TV Slovenija 1 se je v razširjeni sestavi sešla Zveza sovjetskih pisateljev. Razpravljali so vsi člani, tako tisti, ki niso razumeli, kot tisti, ki niso poslušali. Tema: domoljubje vašega pokornega sluge. Zaradi težav z razumevanjem govorjene slovenske besede je bilo očitno prvo merilo znanje jezika, drugo pa poznavanje zgodovine. Čeprav uradna statistika tega ne kaže, se je pri tem zazdelo, da nenavadno veliko število ljudi v Sloveniji ni končalo osnovne šole. Potrdila se je potreba po krepitvi predmeta retorika v učnih načrtih in postavilo vprašanje, ali se niso morda osnovnošolski učitelji zgodovine zarotili, da Slovencem ne bodo povedali, kdaj se je na političnem zemljevidu v formalno-pravnem pogledu pojavila entiteta z imenom Slovenija. Ker bere očitno zelo malo ljudi.

Vladimir Putin je v približno uro dolgem govoru v ponedeljek, 21. februarja 2022, priznal samooklicani Ljudski republiki Doneck in Lugansk in pri tem dolgo govoril o zgodovini in značaju ukrajinske državnosti. Poudaril je, da so entiteto z imenom Ukrajina ustvarili šele boljševiki v okviru sovjetske države po oktobrski revoluciji l. 1917. Nato se je njeno ozemlje po drugi svetovni vojni zaokrožilo še s pripojitvami ozemelj, ki so prej pripadala Poljski, Madžarski in Romuniji, nato pa je l. 1954 Ukrajini "podaril" še Krim. Z drugimi besedami, Vladimir Vladimirovič je na ukrajinskem primeru ilustriral teorijo "umetno ustvarjene" državne "tvorbe" brez zgodovine, "ahistorične", kajti na njenem ozemlju (ali kjer koli drugje) do leta 1917 ni bilo entitete z imenom Ukrajina. Kijevska Rusija, kneževine, ki so v tem prostoru samostojno obstajale do povezovanja pod vodstvom Moskve v 16. stoletju, predeli, ki jih je Rusko carstvo vključilo v 17. stoletju, niti znamenita kozaška tvorba Zaporoška seč, katere formalni ostanek je dokončno odpravila Katarina Velika l. 1775, niso nosili imena Ukrajina. So pa bili Ukrajinci narod, ki je svojo nacionalnost začutil v 19. stoletju, kot večina evropskih narodov. Tudi Slovenci.

Slovenska zgodovina je v tem pogledu zelo podobna. Karantanija, Spodnja Panonija, speinheimske, celjske in habsburške dežele in nato Dravska banovina v Kraljevini Jugoslaviji (SHS) niso nikoli nosile imena Slovenija. Združevanje ozemlja okrog jedra, vojvodine Kranjske – Spodnja Štajerska, delček Koroške, Prekmurje, po drugi svetovni vojni pa še ozemlje onkraj tedanje Rapalske meje –, je podobno ukrajinskemu primeru. In enako, le da šele konec leta 1945, se je entiteta z imenom Slovenija prvič v zgodovini pojavila v okvirih takrat novonastale socialistične Jugoslavije, pa če to danes komu ustreza ali ne. Kot suvereni subjekt mednarodnega prava pa z osamosvojitvijo l. 1991. Nacionalna poimenovanja in programi še niso formalno-pravna entiteta, ampak njena predhodnica.

Ustreznost primerjave je očitna in vse, kar je vaš pokorni sluga počel, je prav to, primerjal je. Odrekanje dostojanstva narodu z oznakami ahistoričnosti mora biti prav zaradi slovenskega zgodovinskega razvoja tuje vsakemu Slovencu. Prav zaradi tega smo lahko tako kritični do govora Vladimirja Putina, kajti ocena njegovih aktualnih potez v Ukrajini je očitno stvar presoje posameznikov, skupin ali držav. Obenem pa se lahko iz istega govora Vladimirja Vladimiroviča naučimo nečesa zelo pomembnega, videti je, da za številne Slovence nedoumljivega. Namreč pomena kontinuitete državnosti.

Putin, ki je seveda konservativni, ne levi politik, tukaj z ruskega vidika razmišlja državotvorno. Ne pristaja na razlago sovjetskega obdobja kot rdečega klina, ki ga je treba izruvati iz telesa tisočletne zgodovine Rusije. Nasprotno, sovjetsko obdobje razume tako, kot ga je treba, kot del zgodovine svoje države. Kot del brez ideološkega naboja, iz katerega jemlje osnovo: sovjetska država je imela največji obseg in bila je velika zmagovalka v drugi svetovni vojni, velesila, naslednica monarhije in predhodnica sodobne države. V svojem govoru je Putin kritičen do Leninovega koncepta samostojnosti sovjetskih republik, pri čemer spet tvegam, da me bo kdo napačno razumel. Putin namreč meni, da se je Lenin dobrikal "narodom z obrobja" in jim je zato ustavno zagotovil "samostojnost", podobno kot jugoslovanska ustava iz l. 1974 svojim republikam. Učinek je bil enak – možnost dejanske samostojnosti. Za nas je to vrednota, Vladimir Vladimirovič pa meni, da je bilo to neupravičeno trganje izvorno enotnega ruskega ozemlja. Kar nas seveda privede do še ene točke razhajanja Slovenca z njim.

Nisem pričakoval, da bom po treh desetletjih samostojne Slovenije prisiljen javno razmišljati o za nacionalno identiteto posameznika tako osnovnih zadevah. Domovine se ne ljubi z izkrivljanjem njene zgodovine in zaljšanjem njene podobe s steklenimi biseri, ki ji ne pritičejo. Je, kakršna je, v katerem koli obdobju. Tistem, ko kričimo, in tistem, ko se kdo izmed nas pohlevno skriva nekje v ozadju dvorane kakšnega izvršnega sveta, taktizira ali pa se bori, se izogiba Cerkvi ali pa po spremembi režima teče vanjo. Tudi Rusi poznajo ta pojav. Po razpadu Sovjetske zveze so stekli v cerkve in višje so bili v hierarhiji nekdanjega sistema, bolj so se nekateri rinili v ospredje s svečami v rokah. Veste, kako so imenovali te ljudi? Ustrezno in dobesedno – "podsvečniki".

Če sem že začel s Pasternakom, bom še končal z njim, je le eden od mojih priljubljenih avtorjev. Njegov Hamlet v neprekosljivem prevodu Toneta Pavčka natanko odraža občutek pri soočanju s pljuski vulgarnosti in nevednosti, s katerimi me je po dveh letih nepretrganega bivanja v tujini sprejel (k sreči zgolj del) domovine:

Hrup zamrl je. Vzpel sem se na oder.

Ob lesen podboj oprt lovim

zvok odmevov iz daljav, od koder

zvem, kaj še v življenju doživim.

Mrak noči ob tisoč žarometih

vame je uperjen iz temè.

Če je le mogoče, naj ta kelih,

Abba, Oče, mimo mene gre.

Všeč mi tvoja trdna je zamisel

in tej vlogi se ne odpovem.

Vendar druga drama zdaj godi se

in to pot mi prizanesi s tem.

A potek dogajanja je dejstvo

in me h koncu nujnemu pelja.

Jaz sem sam, vse tone v farizejstvo.

Življenje ni stezica prek poljà.