Tako je mesto opisal frančiškanski pater Krizolog Cimerman, župnik slovenske cerkve na Manhattnu, ki sem ga obiskal na začetku septembra. Pater je govoril kot državniki, ki so dva tedna kasneje stali na govorniškem odru v dvorani palače Združenih narodov in nagovarjali Generalno skupščino. 76 let je minilo od prve.

Organizacija združenih narodov je doživela svoj višek in začela erodirati v forum, ki se ga spomnimo enkrat na leto ali pa takrat, ko je treba reči kakšno besedo na temo strpnosti, medsebojnega spoštovanja in dialoga. Stvari pa so se spreminjale, da bi ostale bolj ali manj iste. Ali pa se nam to samo zdi, kajti v dobrih sedmih desetletjih se je svet korenito spremenil. In z njim mi.

Kar se resnično ni spremenilo, je poplava besed v palači OZN-a. "Gre

za umetnost poslušanja drugih in pogovarjanja z njimi", je v svojem nagovoru dejal Borut Pahor. Predsednik je veliko bolj prepričljiv, ko govori "off the record" ali pa v petek ni bi razpoložen, razmišljam, medtem ko spremljam govor. Čeprav bo verjetno držalo nekaj drugega. Kot je dejal Voltaire, "odlična uporaba besed je, da skrijemo svoje misli". Pa to še zdaleč ne velja le za Pahorja.

Če za kaj, je to septembrsko zbiranje koristno za spoznavanje, v kako različnih svetovih živimo. Drugače zveni, če o težavah prehoda na čiste vire energije v Senegalu govori tamkajšnji predsednik, kot pa če slovenski spomni, kako podnebne spremembe vplivajo na preskrbo s hrano na Madagaskarju ali pa, kako bodo zaradi dviga gladine oceana kmalu izginili otoki, kot so Maldivi. Prav imata oba. Vprašanje je samo, kdo ju ni poslušal po službeni dolžnosti, pa ima obenem v rokah škarje in platno, in lahko dejansko nekaj stori. Če je to seveda v njegovem interesu.

Besede državnikov niso toliko navzkriž s stvarnostjo, kot so v ozadju njihovih besed ožje teme, ki jih veliko bolj zanimajo. V pogovoru z novinarji predsednik Pahor ni skrival, koliko pomena pripisuje razmeram na Balkanu in odnosu Evropske unije do regije. Tudi njegova dvostranska srečanja so namigovala na to. Če ne bi bilo tako zelo pomembno zaradi posledic, ki jih imajo njegove odločitve, bi bilo zabavno poslušati govor Joeja Bidna z refrenom o ameriškem vračanju k multilateralizmu in gradnji mednarodnih zavezništev. V stvarnosti pa ameriški predsednik demonstrira bistveno manj smisla za to.

Paradoksalno, kajti Biden je v mednarodni areni vsaj na videz boljši kot na domači sceni. A Belo hišo že drugi mandat zapored, pa čeprav sta na videz zelo različna, zanima predvsem Amerika sama. Glede ne to, kaj sta na globalno sceno prispevala George Bush ml. in Barack Obama, je morda celo bolje tako. Združene države Amerike imajo v tem trenutku dovolj dela same s sabo. Prej in uspešneje bodo opravile, bolje bo za svet.

Kaj lahko New York nauči svet? Morda res to, da je spreminjanje normalen proces. Kot je drugačnost nekaj popolnoma običajnega. "Covid je tukaj povzročil veliko smrti. Ogromno ljudi je umrlo. Številni so izgubili službe in so se izselili. Zdaj se sem priseljuje zmeraj več Mehičanov, Afričanov in muslimanov", pripoveduje pater Krizolog. In vsi ti prišleki bodo že nekako našli skupni jezik z Newyorčani, razmišljam, ko sva po vklopu v Dnevnik s Tamaro zasedla mizico na prostem v parku Gantry na Long Islandu, od koder je prekrasen razgled na srednji del Manhattna s palačo OZN-a. Nekaj stvari sva morala na hitro zmontirati in poslati v Ljubljano.

Na sosednji mizi latinskoameriška varuška previja glasno jokajočega otroka. Lučaj stran sta se ravnokar srečali dve hasidski družini. Očeta s 'shtreimloma' na glavah, v satenastih črnih plaščih in belih nogavicah, sinčki s kipami in dolgimi kodri in neopazni ženski del družin z rutami na glavah. Iz ene smeri je primesil mladenič, ki mu je ostal komajda kakšen skriti čar, naproti pa je korakal mešani par, ki očitno večino časa preživi v fitnesu. Kjer ni bilo jeklene mišice, je pač vskočil vsadek.

Ni bilo videti, da bi se ta združba sploh zaznala. Zato pa bolje zaznavajo na Brighton Beachu, na skrajnem jugu Brooklyna. Upokojeni izseljenci, ki so Sovjetsko zvezo nekoč videli zelo od blizu, se sprehajajo in posedajo na klopeh ob obali. Stikajo glave in izmenjujejo zadnje novice. Oči pa pazljivo sledijo mimoidočim. Tukaj slišite kvečjemu mešanico angleščine in ruščine, ampak predvsem ruščino. Blok od obale so ulice s prodajalnami, kakršnih se spomnim iz Rusije in Ukrajine. Nikjer drugje tako zelo ne častijo krompirja in kumar. Slovanske poteze. Modre oči. Šminka. Peroksid.

Kljub sprejemanju drugačnosti je New York živčno mesto. Promet je neznosen, čeprav je imela pandemija – za spremembo – nanj blagodejen učinek. Američane se navajam opredeljevati po načinu vožnje. Če Washingtončani kot da pretiravajo s pomirjevali, so Newyorčani živčni in nekam nemarni vozniki. Nasilni, čeprav še zdaleč ne dosegajo Chicažanov. Tam je vožnja boj na življenje in smrt. V New Yorku gre bolj za pošiljanje … Nekam. Ko v gneči odpove navigator, meni pa iz vsake pore lije pot, ker zamujava, pošljem nekam vse skupaj tudi jaz. Nikakor ne morem do Tretje avenije in v predor pod Vzhodno reko, zato pač zavijem. Sredi ulice, čez dvojno črto. Popoln U. Policistki mirno opazujeta manever in niti ne trzneta. Jaz pa se končno premikam v želeni smeri in se sprašujem, kaj, hudiča, je v New Yorku prometni prekršek, zaradi katerega se policistu zdi vredno ustaviti voznika.

V palači OZN-a medtem še zmeraj govorijo. Pater Krizolog ima prav. Ljudje se prihajajo v New York učit sprejemanja vsake resničnosti. Žal pa naučenega ne odnesejo s sabo. Tako ostane pri besedah, ki skrivajo misli. Svet pa se vrti naprej ... Nekam.