Ključ, v skladu s katerim Amerika, ki te dni, prikovana pred televizijske zaslone, spremlja proces proti Travisu McMichaelu (35), njegovemu očetu in družinskemu prijatelju v Georgiji, ali v skladu s katerim je sprejela oprostitev Kyla Rittenhousa (18) v Wisconsinu, je najpogosteje rasizem. Ne zanikam, ključ je privlačen. Preprost, neposreden, z obilico zgodovinskih primerjav. Predvsem pa sprošča strasti in zato na občinstvo deluje izjemno učinkovito. Ampak če pristanemo (zgolj) nanj, verjetno zgrešimo bistvo ameriške družbe, ki ga ta dva in podobni procesi ponazarjajo. Prihodnji proces proti Dorrellu Brooksu (39), ki je v nedeljo zapeljal v predbožično parado v Waukeshi v Wisconsinu in pri tem ubil najmanj pet in ranil skoraj petdeset ljudi, dodaja le piko na i.

Še najbolj zapletena je zgodba Kyla Ritthenhousa iz Illinoisa. Lani avgusta se je takrat še mladoletnik odpravil čez mejo v Wisconsin, v Kenosho. Mesto, kjer živijo njegovi sorodniki, so pretresali množični in nasilni protesti, ki so izbruhnili po tem, ko je beli policist Rusten Sheskey (32) v hrbet sedemkrat ustrelil temnopoltega Jacoba Blaka (30). Ni ga ubil, a Blake bo ostal hrom do konca življenja. Ker so v Blakovem avtomobilu, pri katerem se je vse skupaj dogajalo, pozneje našli nož, proti policistu niso niti sestavili obtožnice. Ravnal naj bi v samoobrambi in službeni dolžnosti. A avgust 2020 je bil del pregretega poletja, v katerem je smrt Georgea Floyda (46), pa tudi Breonne Taylor (26) v Kentuckyju marca istega leta in aprila oz. maja tudi podrobnosti o okoliščinah smrti Ahmouda Arberyja (25), ubitega v Georgiji že februarja pred tem, povzročili množične proteste proti sistemskemu rasizmu in policijskemu nasilju.

Mladoletni Rittenhouse je vzel v roke polavtomatsko puško, ki jo je zanj kupil starejši prijatelj, ker mladoletniki orožja ne morejo kupiti, in se odpravil na nočne ulice mesta ob jezeru Michigan. V končni posledici je to pripeljalo do tega, da je ubil Josepha Rosenbauma (36) in Anthonyja Huberja (26), ranil pa Gaiga Grosskreutza (26). Policisti Ritthenhousa niso niti poskušali ustaviti, pridržali so ga šele pozneje. Javnost se je takoj razdelila v skladu s političnim predznakom. Kyle Rittenhouse je postal junak desnice, ker je kljub mladosti posegel v dogajanje, ki naj ga policija ne bi obvladovala, in skušal zaščititi premoženje mirnih državljanov. Njegove žrtve so postali mučeniki levice, protestniki, ki so dali življenje ali vsaj tvegali in bili ranjeni, zaradi zavzemanja za državljansko in socialno pravičnost.

Ritthenhousovim odvetnikom je na sodišču uspelo dokazati, da je mladenič ravnal v samoobrambi. Sodnik pa je zaradi kombinacije lovskega predpisa in predpisa, ki opredeljuje dolžino puškine cevi, ki sta del ustreznega zakona v Wisconsinu, iz obtožnice izložil nedovoljeno posedovanje orožja. Omenjena kombinacija in to, da je bil Rittenhouse v tistem trenutku starejši od 16 let, mladeniča nista postavljala v položaj kršitve zakona. Kyle Rittenhouse je pretekli petek zaradi tega sodno dvorano zapustil kot svoboden človek.

Pravkar pa v Georgiji poteka epilog primera, v katerem so trije belci, oče in sin, Gregory McMichael (65) in Travis McMichael, ter družinski prijatelj William »Roddie« Bryan (52), februarja 2020 v Brunswicku uprizorili lov na temnopoltega Ahmouda Arberyja. Sumili so ga kraje, čeprav je Arbery, oblečen le v tekaško opremo, kot tolikokrat poprej zgolj tekel skozi sosesko. A ker je vstopil tudi na gradbišče neke hiše, ki je bila že dalj časa prazna, nato pa se jo je lastnik odločil prenoviti, se je trojici sum zdel utemeljen. Arbery ni mogel ubežati preganjalcem na poltovornjakih in lov se je končal z njegovo smrtjo. Obtoženci so se na sodišču sklicevali na svojo državljansko aktivnost, na zakon o državljanski aretaciji iz l. 1863, ki je naslednik predpisov lova na pobegle sužnje, Travis McMichael pa naj bi neoboroženega Ahmouda Arberyja trikrat ustrelil v samoobrambi.

Proces v Georgiji se dobro vpisuje v z rasnimi vprašanji še zmeraj preobremenjeno stvarnost ameriškega Juga, ampak tožilka, ki jo dobro pozna, se je odločila za taktiko izogibanja rasizmu. Očitno je presodila, da opozarjanje na rasizem ne bi učinkovito nagovorilo porote, sestavljene iz enajstih belih in le enega temnopoltega porotnika. Zato jo je nagovorila s tehnicistično sestavljenim manevrom, ki je poudarjal neutemeljenost državljanske aretacije. Kako se je ob tem razdelila javnost, ne gre izgubljati besed.

Ko pobliže pogledamo strani, vpletene v oba primera, šele postne jasna vsa razsežnost tragedije. Sodnik Bruce Schroeder iz Wisconsina, ki je vzbudil veliko pozornosti zaradi ostrine do tožilstva in v strogem izločanju iz dokaznega gradiva vsega, za kar je menil, da ni neposredno povezano s primerom ali pomembno zanj, je po mnenju kritikov kazal naklonjenost do obtoženca. Po drugi strani bi ga lahko razumeli kot človeka, ki ga skrbi odlaganje nepotrebnega balasta na 18-letnika, ki še ni niti začel živeti. A dejstvo je, da je iz procesa izločil vse, kar bi lahko kazalo na mladostnikov značaj, interese in njegove nazore. Porota med drugim ni smela izvedeti kaj več o Rittenhousovi strasti do orožja in streljanja. Kyle Rittenhous pa zanika, da bi bil rasist, in zatrjuje, da podpira gibanje BLM. Ampak protestov proti sistemskemu rasizmu se je udeležil na nasprotni strani.

A cela drama se razvije na strani žrtev, kajti kdor koli od njih, morda z izjemo ranjenega Grosskreutza, bi težko obveljal za junaka. Joseph Rosenbaum je večino življenja preživel v zaporu zaradi spolne zlorabe petih mladostnikov, otrok svoje rejnice. Trpel je za bipolarno motnjo in depresijo, za njim je bil poskus samomora. Ni imel zaposlitve in z dekletom sta bila brezdomca, ki jima je socialna služba pomagala pri nastanitvi v cenenem motelu. Anthony Huber je imel za sabo težavno otroštvo v razbiti družini z brezbrižno materjo s psihičnimi težavami. Mladenič, ki je imel tudi svojo zgodbo z mamili in je uteho iskal v skejtanju, je bil sicer morda na pragu drugačne prihodnosti, kajti nekaj tednov pred smrtjo si je vendarle uredil dom in imel je dekle, ki ga je razumelo. Gosskreutz, ki je nekaj časa delal kot reševalec, a je to opustil, ker ni več prenesel vsakdana s strelnimi ranami, prevelikimi odmerki mamil in revščine, ki so jo ljudje prinašali s sabo kot prtljago v reševalno vozilo. Odločil se je za študij in postal državljanski aktivist. Na proteste je redno prinašal orožje.

Ahmoud Arbery je bil v srednji šoli zvezdnik šolske nogometne reprezentance, a že takrat je bil obsojen na pet let pogojno zaradi posedovanja orožja kot mladoletnik. Obsojen je bil tudi zaradi drobne tatvine. Ni pa jasno, ali je užival mamila, kajti z obdukcijo v njegovem telesu niso našli sledov alkohola in drugih mamil, razen neznatne sledi THC. Sodišče tega ni dovolilo upoštevati. In če se ozremo k Georgeu Floydu, ki je kot najbolj razvpiti primer s svojo dobro dokumentirano smrtjo lani tudi sprožil proteste: on je užival mamila in bil v času aretacije in smrti tudi pod njihovim vplivom.

Dorrell Brooks ml., ki je v nedeljo zakrivil tragedijo v Waukeshi, je nosilec tretje zgodbe. Tudi on ima debelo policijsko kartoteko, dokumentirano sled nasilnega vedenja in v nedeljo je med udeležence parade pravzaprav zapeljal v brezglavem begu pred policijo. Morda – to v tem trenutku še ni potrjeno – tudi pod vplivom mamil. Policija sprva njegove identitete ni razkrila, lahko pa domnevamo, da med drugim tudi zaradi tega, ker so Brooksa pred dnevi, še novembra, izpustili iz zapora s prenizko varščino, pičlih 1000 dolarjev, predvsem pa, ker je kot temnopolti storilec zapeljal v pretežno belo množico. In težko se je bilo izogniti prehitremu sklepanju.

Skupna značilnost akterjev teh zgodb so skromne razmere, v katerih živijo. Brezupnost položaja, revščina, družinske stiske, kriminal, mamila, policija, sodišča, zapori. V takšnem življenju je sicer mogoče dobiti navijače. Ampak kot v Igrah lakote pravi Haymitch: "Tvoje delo je preusmerjati pozornost, da ljudje pozabijo, kaj so njihove prave težave." V tej bitki življenja pa je težko dejansko zmagati. "Nihče dober nikoli ne zmaga," pravi Katniss, čeprav pri povezovanju teh primerov s fikcijo ne smemo predaleč. Nihče od akterjev omenjenih sodnih procesov se ni zavedal svoje vloge. Le eden od njih se je bo in se je pravzaprav že začenja zavedati. Pa čeprav ga je sodniška halja skušala zavarovati, je Kyla Rittenhousa pri vratih sodišča pričakala ekipa Fox Newsa s Tuckerjem Carlsonom na čelu. Učil se bo pri najboljših mojstrih svojega posla in tako ne bo več časa za razmislek, ali je bilo smiselno in umestno z orožjem patruljirati med protestniki. Ali za obžalovanje smrti, ki jih je povzročil. To je stvar preteklosti, sedanjost je junaška, prihodnost pa je odprta na stežaj. Zmaga sicer ostaja vprašljiva, kajti kandidat običajno do konca ne ve, ali ga zgolj ne izkoriščajo. Zdaj Rittenhouse predsedniku Joeju Bidnu očita, da je lani, med volilno kampanjo, v svojem odzivu na dogajanje v Kenoshi oblatil mladostnikov značaj, ker ga je postavil v rasistični kontekst.

A v prihodnje ne gre pričakovati sprememb. Oba pola Amerike si bosta še naprej stala vsaksebi. Kovala bosta svoje junake iz neizčrpne vrste posameznikov, jih použila in pozornost usmerila k naslednjemu. Pri tem bo večini ostalo skrito ali vsaj nepomembno, da se pobijajo pripadniki istega, najširšega in tudi najnižjega družbenega sloja. Medtem ko bodo njihove primere za ilustracijo uporabljali politiki in komentatorji, se bo množica, ki čuti le horizontalno konkurenco in se želi iztrgati iz tega prijema, teptala na poti do družbenega dvigala. Vrata le-tega se odpirajo redko in selektivno. Pa tudi, ko se, nihče ne ve, kako dolga bo vožnja.