Letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za mir – ob Filipinki Mariji Ressa jo je dobil Rus Dmitrij Muratov – sem spoznal ob obletnici uboja Ane Politkovske. Umirjen, topel in močan človek, ki Novo gazeto, časopis t. i. liberalno-opozicijske usmeritve, kot glavni urednik vodi že od leta 1995. Urednik, novinar, človek z izostrenim socialnim čutom, znan tudi po dobrodelnosti. Srečal sem ga še nekajkrat, a moj najpogostejši sogovornik pri tem časopisu je bil bistri, zadržani Andrej Kolesnikov. Ne njegov soimenjak, ki je zaslovel z berljivimi zgodbicami s kremeljskega dvora v Kommersantu, ampak ta, ki ga je bilo in ga je še mogoče brati v nizu opozicijskih medijev.

S Kolesnikovom, odličnim poznavalcem lika in dela Anatolija Čubajsa in s tem anatomije spodletelega poskusa reforme Rusije v smeri demokracije zahodnega tipa, sva se prvič srečala v zanj precej turbulentnem obdobju, ko se je skušal držati nad gladino z inštitutom oz. centrom, ki je raziskoval kdo ve kaj na ruskem političnem prizorišču.

Ko sem ga snemal naslednjič, je bil že na Novi gazeti: "Podporniki niso imeli več sredstev."

Da, "podporniki" so se že takrat umikali. Posledično so se umikali tudi podpiranci. V medijih so nekaj časa zdržali okopi lastniškega modela, v skladu s katerim so bili lastniki medija zaposleni sami. Prav Nova gazeta sloni na tem modelu: tričetrtinski delež je v rokah zaposlenih, četrtino pa si delita oligarh Aleksander Lebedjev in Sklad Mihaila Gorbačova. A tega je vse manj. Vse je odvisno le še od "podpornikov".

Camusovsko vprašanje nobelovcu ima v ruskem primeru dvojno zanko. Prva je v uzurpaciji pojmov. Danes o svoji demokratičnosti ne dvomijo niti na Kitajskem, v Srednji Aziji ali recimo v vrli slovenski sosedi Madžarski, niti v Kremlju. Vsak ima prilagojeno definicijo demokracije, svobode medijev, govora, skratka vsega, kar je v naših življenjih lepega in vzvišenega. Druga zanka v vprašanju pa je v tem, da je isto razumevanje vrednot medtem propadlo tudi na Zahodu, od koder model, po katerem naj bi se svet zgledoval, izvira.

Razmišljati o Nobelovi nagradi za mir v rokah Dmitrija Muratova v Ameriki tako prinaša še dodatno razsežnost absurda. ZDA so preživele predsednika, ki je tako rekoč podrezal v vsako ped pravnega temelja, na katerem sloni država, pa se ima še zmeraj za demokratičnega.

Menda bo kandidiral še enkrat in množice ploskajo. Pravkar je izšlo kongresno poročilo z dokazi neposrednih predsednikovih pritiskov, naj pravosodno ministrstvo spremeni izide volitev. Edinstveni primer v ameriški zgodovini. Vsa ponovna štetja glasovnic po lanskih volitvah, celo zadnje v Arizoni, ko so šteli sami privrženci Donalda Trumpa, so pokazala na zmago Joeja Bidna, a desnica še zmeraj širi "veliko laž".

Deset mesecev po vdoru v kongres, najbolj dokumentiranem dogodku, kar si jih lahko zamislite, se v ZDA še zmeraj ne morejo sporazumeti, za kaj je pravzaprav šlo. Ni naključje, da so razmere v ZDA po letu 2008 uglednega komentatorja Georga. F. Willa (Ameriška sreča in nezadovoljstva (American Happiness and Discontents), 2021) pri razmišljanju o ameriški ideji in konservativizmu pripeljale do Alberta Camusa. V absurdnem svetu se človek še zmeraj sprašuje po smislu, čeprav to ni smiselno. Smisla ni. Will ameriško naravo razloži s spoznanjem, da je "za Američana sreča v iskanju sreče". Po analogiji s Camusom: "Le Sizifa si predstavljate srečnega."

Kaj se torej sprašuje nobelovec, ki iskreno verjame v svoj prav, pa njegova izbira ne izgublja le v domačem okolju, katerega nacionalni značaj naj bi bil bolj naklonjen despotizmu azijskega tipa, ampak so se njegovi ideali izvotlili po vsem svetu? In to ne le pri degradiranih političnih elitah, ampak pri ljudeh samih. Pri volivcih.

Če je cilj Dmitrija Muratova drugačna družba, je Nobelova nagrada za mir silno grenka. Ruska družba danes je diametralno nasprotna, kar lepo kaže val sovražnosti in razdraženosti, ki je pljusknil čezenj po razglasitvi odbora v Oslu. V primeru tovrstnega kriterija so Nobelovo nagrado podelili poražencu.

Zato si iskreno želim, da bi Muratov o sebi in svojem delu, z njim pa čim večji del javnosti, razmišljal kot o srečnem Sizifu. O v posamezna prizadevanja usmerjenem človeku, ki počne to, kar je prav, in dosega etapne zmage, korak za korakom, pa čeprav ga to oddaljuje od sveta. Kajti ne glede na očitno politično komponento odločitve Nobelovega odbora v Oslu je nagrada prišla v prave roke. Svet pa – bog z njim! – gotovo se bo enkrat obrnil in zanihal v drugo smer. In z njim falanga, ki se priročno obrača po vetru.

Naj ti bo lahka skala, Sizif, in bodi srečen. Čim dlje. Čestitam.