Besede profesorja Jeremyja Mayerja s Scharjeve šole za politiko in upravo Univerze Georgea Masona v Arlingtonu v Virginiji zadevajo bistvo. Združene države Amerike še niso imele tako spornega predsednika, čigar poteze vzbujajo ali notorično kritiko ali vehementno hvalo. Pri tem si ocene tako diametralno nasprotujejo, da si opazovalec, ki skuša ostati nepristranski, s težavo ustvari mnenje.

8. novembra minevajo tri leta od volitev, s pomočjo katerih je v Belo hišo na presenečenje mnogih prišel človek, ki javno izraža nacionalistična, rasistična, mizogina stališča, čeprav jih lahko takoj nato tudi zanika. Poslovnež, ki je čez noč postal politik, kar mu je uspelo z nagovarjanjem ekstrema, ki pa so ga očitno množice spoznale kot lastnega.

Profesor Mayer je prepričan, da Donaldu Trumpu, ki je imel rekordno visoko stopnjo nepriljubljenosti po meritvah javnega mnenja, takoj za njim pa je bila Hillary Clinton, ne bi uspelo dobiti republikanske nominacije, če bi bila republikanska elita takrat bolj poenotena. Pa je bila razbita v vrstah za 17 kandidati.

Da se za položaj predsednika pomerita kandidata z najvišjimi stopnjami nepriljubljenosti, kaže na globoko družbeno anomalijo, v kateri so Združene države Amerike. Večletni proces polarizacije javnega mnenja, ko ljudje za vsako ceno volijo proti nasprotni strani in presojajo dogajanje skozi prizmo "naši – vaši", je z Donaldom Trumpom dosegla vrhunec.

V Belo hišo je prišel človek, ki je napovedal, da bo "izsušil močvirje" v Washingtonu. Mlakužo ustvarja korumpirana, lažniva, manipulativna nasprotna stran. Bela hiša namreč v svojih sporočilih za javnost sporoča, "da je v Washingtonu vendarle nekdo, ki drži obljube: ameriška vojska je močnejša kot kadar koli; stopnja brezposelnosti je blizu najnižji v zadnjih 50. letih; zdravstveno zavarovanje za starejše je priskrbljeno, ne da bil pri tem oropan kdor koli drug; kalifat Islamske države je zdesetkan in njegov grozni, nasilni voditelj je mrtev; zgodovinska reforma pravosodnega sistema daje številnim državljanom drugo priložnosti; naše čete prihajajo domov in se ne bojujejo več v brezkončnih vojnah po svetu."

Pustimo to, da čet še ni domov in da je zdravstveni sistem v ZDA katastrofa, nedvomno pa je gospodarstvo področje, na katero se bo v predsedniški kampanji naslonil Donald Trump. "Nezaposlenost med temnopoltim prebivalstvom je sploh najnižja, odkar obstajajo podatki. Borzni indeksi so rekordno visoki. Če pogledamo zunanjo politiko, je bilo veliko govora, ampak do nedavnega zapleta s Kurdi v Siriji ni bilo ogromnih napak. Nobene iraške vojne. Nobene porazne avanture, ki bi zahtevala tisoče ameriških življenj in trilijone dolarjev. To bi pričalo v korist vsem predsednikom. Ampak gospodarska politika ni tako močna, kot se morda zdi, zaradi letnega primanjkljaja trilijona dolarjev. Nobenega namiga ni, da se bo to v prihodnjem letu zmanjšalo, prej nasprotno. Pa smo v mirnem in gospodarsko ugodnem času. Po klasični keynesijanski teoriji greš v primanjkljaj, ko so časi slabi in kopičiš zalogo, ko so razmere ugodne. Mi pa smo v Trumpovem času primanjkljaj povečali, čeprav je obljubil nasprotno, pa ni bilo za to nobenega razloga. Številne makroekonomiste skrbijo posledice tega," meni Jeremy Mayer.

Številni opazovalci so manj prizanesljivi do Trumpove zunanje politike, ampak profesorju Mayerju lahko pritrdimo pri shematizaciji področja, kajti ameriške javnosti zunanja politika ne zanima. Hitro je pripravljena sprejeti razlago, da gre v operacijah po svetu za obrambo domovine, a se ne zaveda prav dobro, kaj se zunaj Amerike dejansko dogaja. Zgodovinar Perry Anderson meni, da cezura med ameriško notranjo in zunanjo politiko izvira iz "provincializma volilnega telesa, ki zelo slabo pozna zunanji svet, ter političnega sistema, ki – v kričečem protislovju z nameni ustanovnih očetov – prepušča pri vodenju zunanjih zadev tako rekoč neomejeno moč izvršni oblasti, ki ga tankovestna zakonodaja pogosto ovira pri doseganju notranjepolitičnih ciljev, proste roke, da deluje na tujem brez primerljivih navzkrižnih pritiskov".

Citat, ki si zasluži pozornost, tudi če morda ne drži (več) popolnoma. Postopek odpoklica predsednika Trumpa se je "rodil" na zunanjepolitičnem terenu, v ukrajinski aferi. Ampak če razgreto politično dogajanje lahko razumemo kot odziv sistema na predsednikovo nepredvidljivost, aroganco, zlorabe pooblastil, je bilo to očitno preveč tudi za, po Andersonu, zunanjo politiko kot prosto lovišče ameriških predsednikov. Zlasti ko se je popolnoma, do skrajnosti instrumentalizirala v službi notranje politike.

Pogosto je mogoče slišati mnenje, da so se Združene države z nestandardnim predsednikom spremenile do neprepoznavnosti in da je treba pomesti s starimi analizami ameriške družbe. Donaldu Trumpu je mogoče očitati marsikaj, in podobno kot v nekaterih evropskih državah, ki so doživele vdor populizma v vrste politične elite, to spreminja način diskurza, širi prostor sprejemljivosti in niža standarde. To bo moralo pustiti posledice.

A spreminja – in to v smeri ekstrema – se nekaj, kar je še zmeraj zelo navzoče. Z drugimi besedami, Donald Trump je zaslon, za katerim stoji klasični konservativni arzenal republikanske stranke. Tako klasični, da je nanj do Trumpa morda nekoliko pozabila celo Amerika, ne le svet. Obenem pa je Trumpa mogoče razlagati z obstoječimi, celo starimi političnimi teorijami.

Direktor zunanjepolitičnih študij na Inštitutu Cato John Glaser predsednika Trumpa umešča v kontekst jacksonianske demokracije, ameriške politične filozofije prve polovice 19. stoletja, ki ji je sicer pripadalo malo predsednikov (Jackson, Van Buren, Polk), med sodobniki le George Bush ml.: "Trump je zelo 'jacksonianski.' Jacksonianci so zelo militaristični, populistični, zagovarjajo centralizacijo, imajo elemente ksenofobije, kar je tudi blizu Trumpu. Zanje je značilno, da pustijo nevtralne stranke ali nasprotnike pri miru, če pa se počutijo ogrožene ali je prizadet njihov občutek časti, odgovorijo s čezmerno močjo. Jacksonianizem tudi nasprotuje vsemu globalnemu, institucijam, organizacijam, pogodbam, multilateralnemu sodelovanju. Vse to ni všeč tudi Trumpu, ki ga obenem zelo skrbi njegov status in zahteva spoštovanje. In končno, ima avtoritaren način razmišljanja, nenavadno izrazit za običajno ameriško politično kulturo. Od zveznih uslužbencev zahteva lojalnost tam, kjer bi morali biti nepristranski in neodvisni. Osebno napada sodnike, s katerimi se ne strinja. Ljudi, ki se ne strinjajo z njim, rad označuje za izdajalce. Mislim, da oznako "sovražniki ljudstva" za medije uporabljajo le avtoritarni ljudje."

Da bi razumeli republikansko podporo predsedniku, moramo narediti korak nazaj in se vrniti k vrednotam, ki jih zagovarjajo republikanci. Gre za širok razpon konservativnih stališč, ki na prvo mesto postavljajo domovino, Boga, klasično obliko družine, tradicionalno vlogo spolov, zagovarjajo pravico do nošenja orožja in nasprotujejo splavu. V bistvu teh nazorov stoji beli človek s protestantsko etiko dela in osebnega odnosa z Bogom.

Predsednika Trumpa seveda podpirajo tudi drugi, a najbolj prepričljivo in stabilno sloj belega prebivalstva s končano največ srednjo šolo, kažejo meritve javnega mnenja. Za marsikoga je presenetljiva močna podpora vernih ljudi. "Mislim, da je tudi ta podpora vernikov povezana z globoko družbeno polarizacijo. Veliko mojih sorodnikov je globoko vernih. Ko sem enega od njih soočil s temi protislovji in vprašal, kako lahko še zmeraj voli za prešuštnika, ki je s pornozvezdo varal ženo, ki je pravkar rodila, mi je ponovil, da bo volil Trumpa. Izbral bo Charlesa Martela – Karla Velikega – "Kladivo" –, ki je Evropo ubranilo pred islamom. Trumpa vidijo kot vojščaka v svojem svetovnem boju z islamom in v kulturnem boju z liberalizmom, s sekularnimi silami. Iskreno namreč verjamejo, da je Hillary Clinton želela napasti krščanstvo, in da je Trump pravi vojščak, kljub napakam. Tako je tudi osvojil republikansko nominacijo. Pokazal je, da Baracka Obamo in Hillary Clinton sovraži bolj kot kateri koli od drugih 16 republikanskih protikandidatov. Obstaja jezno in prestrašeno jedro republikancev, ki želi slišati to sporočilo", meni profesor Jeremy Mayer.

Pravzaprav gre pri izsuševanju močvirja za izjemno točno, premišljeno prispodobo, simptomatično za današnji čas. Izsuševanje popolnoma spreminja habitat, namenoma ali naključno, kolateralno, uniči kup naravnih vrst in odpira pot monokulturi. Nekaj, kar je do zdaj veljalo za ameriški talilni lonec, se spreminja. Spreminja pa se tudi svet. "Danes Ameriko svet spoštuje,"je v ponedeljek Lexingtonu v Kentuckyju izjavil predsednika Trump, prepričan, da prav zaradi njegovega vodenja ZDA. Tukaj je treba priznati dvoje. Trump zunanjo politiko vodi na, recimo temu, zanimiv način – dvostransko, merkantilno in manj militantno od predhodnika. Čeprav njegovi nasprotniki poudarjajo, da so v zadregi pred svetom zaradi predsednikovih potez in vedenja, pa jih s Trumpom vendarle povezuje prepričanje, da svet ZDA spoštuje. No, na tem mestu pa lahko sledi refren o polarizaciji. Le da se zdi, da je Amerika v svetovnem kontekstu ni povsem dojela. Spoštovanje ni tako enoznačen pojem.