Čeprav človeka zgodovinska dejstva in umetniške stvaritve nenehno, v vsakem obdobju, opozarjajo na moralni razkroj, se človeštvo moralno razkroji vsakič znova. Z variacijami. Ali pa se kar nenehno razkraja. Tudi zaradi tega imamo zmeraj znova težave stvari poimenovati s svojimi imeni. "Predstave redko ustrezajo resničnosti," ugotavlja zgodovinar Adam H. Domby v svoji knjigi o prirejanju in ponarejanju dejstev v kolektivnem spominu konfederativne Amerike (Lažna stvar, 2020). Želimo biti na pravi strani, plemeniti, dobri, pošteni in pravični. Ko nas stvarnost sooči s svojo krutostjo, je pogosto nismo sposobni prebaviti. In domišljija podivja.

Povolilno dogajanje v ZDA že kaže, kako se je domišljija strgala z verige, pa je kljub temu videti kot plaha začetnica v primerjavi s stvarnostjo. Če kaj, je Donaldu Trumpu uspelo, da je resnično prvič v ameriški zgodovini kot predsednik državo postavil za talko svojega značaja.

Osebni pritiski na republikanske volilne uradnike in kongresnike v posameznih državah. Trumpov tabor vlaga tožbo za tožbo, našteli so jih več kot štirideset, a odvetnikom zmeraj znova spodleti sodišču predstaviti prepričljive dokaze. Se je po sragah potu in barve za lase na licih Rudyja Giulianija nekaj vendarle spremenilo?

V Nevadi so si premislili

Potem ko so v Pensilvaniji in Nevadi uradno potrdili volilne izide in je kazalo, da so tudi sodišča povedala svoje, so si v Nevadi premislili. Zdaj je tamkajšnje sodišče pripravljeno prisluhniti skupini prič o goljufijah in nepravilnostih. V Pensilvaniji, Michiganu in Arizoni so se republikanci odločili za nekakšna "javna zaslišanja" in prvo organizirali preteklo sredo v Gettysburgu.

Ljudje so tam pripovedovali o svojih dokazih, ki jih sodišča sicer niso pripoznala kot verodostojne ali pa jih Trumpovi odvetniki niso niti skušali predstaviti. Tako smo slišali o množičnem vnosu neznanih in nepreverjenih glasovnic, o ad hoc voliščih v demokratskih predelih, ki naj bi jih financirala Google in Mark Zuckerberg, o izginotju 47 USB-ključev s podatki o 120.000 glasovnicah v enem od okrožij, ki jih naj ne bi upoštevali. Takšnega pritiska na javno mnenje v povolilnem obdobju Američani še niso doživeli. Ampak to ni več toliko stvar predsednika Trumpa, kot postaja stvar republikanske stranke in širše javnosti.

Povolilna stvarnost ne ustreza polovici Amerike

Dombyjeve knjige nisem omenil po naključju. Konfederativna Amerika je po porazu v državljanski vojni morala skonstruirati svojo zgodbo, olajšati grenkobo poraza, zgraditi samopodobo, predvsem pa v svojo stvarnost umestiti eno svojih ključnih razsežnosti, ki je s porazom izgubila domovinsko pravico. Sužnjelastništvo so prepovedali, a po kratkem obdobju rekonstrukcije je ameriški Jug uzakonil segregacijo. Čeprav je bila sredi 60. let prejšnjega stoletja odpravljena tudi ta, smo še letos opazovali otipljive primere sistemskega rasizma.

Ameriška desnica ga vztrajno zanika in številnim akademikom očita maličenje zgodovine, če kot opredeljujoči družbeni dejavnik vsaj na jugu ZDA do državljanske vojne postavljajo sužnjelastniški sistem. Kot Domby ugotavlja konstrukcijo stvarnosti v skladu s predstavami belih prebivalcev ameriškega Juga, povolilna stvarnost ne ustreza predstavam približno polovice Amerike. Kaže, da se je iz tega daleč največ naučila republikanska stranka.

Sorodna novica Trump le dejal, da bo zapustil Belo hišo, če bo Bidnova zmaga uradno potrjena

Preračunljivi republikanci kot stranka so nedvomno zmagovalci volitev

Za številne opazovalce je preoblikovanje republikancev v monolitni zbor podpore Donaldu Trumpu ali vsaj molk tudi v najbolj nenavadnih trenutkih velika uganka. Ta odnos zgovorno ilustrirajo besede ta mesec ponovno izvoljenega senatorja iz Teksasa Johna Cornyna, češ da so republikanci "kot mnoge ženske, ki se poročijo in mislijo, da bodo spremenile svoje može, ampak se to običajno ne izide prav dobro". Kar več pove o senatorju kot pa o trmastem možu Donaldu. Potem ko si je zagotovil novih šest let v senatu, je prišlo na dan tudi nestrinjanje s predsednikom, ki ga je Cornyn prej raje prihranil za zasebne pogovore. In tako so preračunljivi republikanci kot stranka nedvomno zmagovalci teh volitev.

Okrepili so se v predstavniškem domu in več možnosti imajo, da obdržijo nadzor nad senatom. Pa jim napovedi niso bile tako naklonjene. Uspelo se jim je nasloniti na izjemno Trumpovo priljubljenost pri svojem volilnem telesu, obenem pa jim je kot stranki očitno še uspelo zadržati tiste volivce, ki Trumpa niso več prenesli. To je najbrž tudi ključ, v skladu s katerim je treba razumeti republikanske kongresnike in uradnike po zveznih državah, ki pogosto niso jasno zavrnili očitno izmišljenih obtožb o volilnih goljufijah in jih celo spodbujali. Vsi ti voljeni in imenovani karieristi poznajo svoje okolje in poskrbijo najprej zase. Človeško, bi lahko rekli.

Tudi v pogledu neujemanja predstav in stvarnosti. Ampak človeško je tudi, da se pojavljajo izjeme. V oči bijoča izjema je na primer republikanski podpredsednik štiričlanske komisije za potrjevanje izidov volitev v Michiganu, Aaron Van Langevelde. Kljub pritiskom stranke in predsednika Trumpa ter zadržanosti drugega republikanskega člana komisije, ki raje ni glasoval, je Van Langevelde podprl uradno potrditev in pri tem citiral enega od ustanovnih očetov ZDA, predsednika Johna Adamsa: "Smo vlada zakonov, ne posameznikov." In izrecno: "Ne smemo poskusiti uveljavljati moči tam, kjer je nimamo."

Volitve v Georgii 5. januarja

Paradoksalno je tako najbolj priljubljeni republikanec – Donald Trump – izgubil, stranka pa slavi. No, sploh bo slavila, če ji še uspe senatorski dvojček na ponovnih volitvah v Georgii 5. januarja. Verjeten je sicer izid ena proti ena, kar še zmeraj pomeni pičlo republikansko večino, ampak zanesljivo seveda ni mogoče napovedovati ničesar. Trumpovo sistematično vnašanje dvoma v volilni proces in izide je prestrašil republikance na jugu, da resignirani volivci ne bodo šli na volišča. Predsednik je zato vendarle namignil, da se elektorski kolegij lahko odloči za Bidna in da se bo v tem primeru umaknil. Kljub svojemu povolilnemu mrtvilu, ko ga zanimajo zgolj in samo lastni izidi ter načini, kako nastaviti nasledniku čim več pasti pred neizogibnim odhodom, je napovedal pot v Georgio in podporo republikanskima kandidatoma.

"Zdaj je iz zime naše nejevolje prišlo jarko poletje s soncem 'bidenskim'." Naj se takoj opravičim Milanu Jesihu za maličenje njegovega prevoda Richarda III. Tukaj sem s svojo predstavo stvarnost posilil jaz. Ta Shakespearjeva tragedija mi namreč te dni ne gre iz glave. Začenja se z znamenitim stavkom, ki ga izreka Richard, takrat še vojvoda Gloucesterski: "Now is the Winter of Our Discontent ..." Seveda Bidna ni mogoče primerjati z Richardom III. Le politični trenutek se tako ujema s tem, kar želi prihodnji angleški kralj povedati. Končuje se mračno obdobje (demokratskega) nezadovoljstva, nastopa domnevno sončni mandat nove administracije. A trenutno je toliko neznank in nedorečenosti predvsem na demokratski strani – za republikansko smo že ugotovili, da je dojela nauk, kar je lahko razlog za ločeno skrb – da kljub olajšanju "modrega" dela ZDA ni samoumevnega srečnega razpleta. Z Richardom III. se ni izšlo dobro.