Močnih razlogov za optimizem ni, še največ inovativnosti kažejo tisti zunaj parlamentarnega loka, ki v ospredje postavljajo podnebne spremembe ali precejšnjo volilno brezbrižnost novih generacij. To sta namreč temi, ki daleč presegata čiste travnike in zadovoljstvo ob zavedanju, da mladim vendarle ni povsem vseeno.

Med etabliranimi strankami je zaznati bolj ali manj prežvečene teme iz železnega repertoarja kandidatov za čestitke. Kako si urejanje skupnih zadev predstavljajo tile na oblasti, vidimo vsak dan in ob tem je težko čutiti navdušenje. Ambicija v kratkem času družbo obrniti na glavo in jo ne glede na ceno ukrojiti po svoji meri, močno spominja na boljševiško vnemo izpred 75 let. To sicer vemo že nekaj časa, je tudi predvidljivo, ni pa navdušujoče. Daleč od tega.

Težava se nakazuje tudi na drugi strani. Kmalu bosta dve leti, kar od opozicije poslušamo, da je vlada Janeza Janše najhujše, kar se nam je zgodilo, hkrati pa jasne alternative ne ponudijo. Oziroma, če smo natančni, ponuja se nam vrsta alternativic, za katere tudi ankete kažejo, da bodo v parlament prišle, hkrati pa je že zdaj jasno, da vodilne stranke na desnici in v državi ne bodo pospravile v žep. Kot glavni "programski" vprašanji se še vedno izrisujeta odnos do Janeza Janše in v zadnjih tednih Roberta Goloba. Za resno nagovarjanje ljudi je to daleč premalo in meji na podcenjevanje. Nastop na volitvah ni tekmovanje za mis, ampak bi moralo biti trdo soočenje programov in argumentov, pri nas pa se prepiramo o Dražgošah, domnevno previsoki plači in nevzgojenem tvitanju.

Hkrati od voditeljev KUL-a še vedno ni jasnega signala, ali in kako si predstavljajo sodelovanje pred volitvami in po njih. A glede na to, kako so te stranke sodelovale v Šarčevi in še prej Cerarjevi vladi, tudi tu ni slutiti harmonije. Vprašanje zato je, ali bo po volitvah sploh nastopil trenutek, ko bodo morali sodelovati.

Sedanja pot jih namreč pelje v povolilno jutro, ko se bodo začudeno spraševali, kaj se jim je – spet! – zgodilo, vlado pa bo sestavljal nekdo drug.