Naivnež v vsakem od nas si najbrž obeta, da bodo prinesle spremembe, na spremembe bodo stavili tisti, ki si želijo zasesti položaje. A napoved sprememb je v politiki nekaj podobnega kot priseganje misic, da se bodo borile proti lakoti in za mir v svetu: zlajnana fraza.

Naša težava je v tem, da nas le spremembe lahko rešijo vztrajnega nazadovanja. Spremembe v konceptih, v načinih razmišljanja, tudi kadrovske, bodo tiste, ki družbo lahko potegnejo naprej. Manj ukvarjanja s sabo in več z razvojem, ne le gospodarskim in tehnološkim, tudi s prostorskim, kulturnim, okoljskim, družbenim, z razvojem politike kot obrti navsezadnje. Ta je v zadnjih dvajsetih letih močno nazadovala, raven delovanja v politiki je resnično nizka. Marsikomu, ki bi lahko prispeval ideje, se odhod v politiko upira. Tiste druge, ki se vanjo naivno podajo, pogosto onemogočijo staroselci, ki se oklepajo položajev. In krog je sklenjen, premika pa od nikoder. Smo kraljestvo negativne selekcije. Tudi v tej oddaji nemalokrat gledamo visoke politike, ki na Marcelova vprašanja lajnajo en sam odgovor. In kako od takih pričakovati, da bodo imeli vizijo, kam naj gre družba?

Posebej bo zanimivo opazovati dogajanje na volitvah predsednika republike. Borut Pahor odhaja, kandidatov za njegovo mesto še ni na obzorju. Izziv za naslednika – ali naslednico, upamo – bo, kako funkciji vrniti nekaj teže. Sodim med tiste, ki menijo, da Pahorjevo predsedovanje ni najslabše, kar se nam je zgodilo, kot predsednik je bil veliko boljši kot premier. Težava je v tem, da se mu je izpolnila želja z enega od predvolilnih nastopov, ko je dejal, da si kot predsednik ne želi biti moralna avtoriteta. Predsednik republike namreč lahko deluje le skozi svojo avtoriteto, drugih vzvodov tako ali tako nima. In nekoč smo predsednike, ki so avtoriteto imeli in jo vzdrževali, že imeli.