Edina dobra plat te vlade, te grozljive, mestoma groteskne muke, ki traja od 13. marca lani, je, da je plastično postavila pred nas vse razsežnosti bolezni naše družbe. Ki slabša kot ta čas ni bila še nikoli.

A družba ni neka abstraktna tvorba iz učbenikov – to smo mi, vsak od nas, ki jo sestavlja. Najpozneje ob padcu te vlade se bo treba zazreti drug v drugega kot v zrcalo in se znova dogovoriti – o osnovah. Znova bo treba postaviti temelje in na njih zgraditi družbo, ki jo je aktualna oblast v letu in pol pritirala v popoln razpad. To bo naporno, kompleksno in izjemno dolgotrajno delo, ker bomo morali graditi domala iz nič, na razsulu. Dogovoriti se bomo morali, kako želimo živeti: to bo (zapoznelo) darilo za obletnico osamosvojitve.

Pozabiti bo treba egoizem, šlo bo za delo za blaginjo naroda, ne lastnih riti. Treba se bo naučiti, v ljudeh znova videti in slišati dobro, a hkrati ne sprejeti tega, da je vse relativno – ker ni. Treba bo odrasti in terjati odrasle sogovornike, treba se bo naučiti prevzemanja odgovornosti. Nujno bo osvojiti veščino konstruktivnega dialoga. Infantilizmu v javnem življenju mora odklenkati. Znanje je temeljna vrednota, na lestvici mnogo, mnogo višje od zdrave pameti, ki ni sposobna abstrakcije, ne vidi posledic lastnih dejanj. Družbe ne moremo zgraditi na mnenjih. Dozdevki niso vednost. Vsi ne vemo vsega in ko k debati nimamo dodati ničesar novega ter utemeljenega na preverljivih dejstvih, velja v javnosti molčati. Dogovoriti se bo treba o vrednosti javnega zdravstva in o smislu ter pomenu umetnosti v družbi in sistemu njenega financiranja. Skrb za okolje moramo vgraditi v vsakdan vsakogar od nas tudi praktično, ne le v teoriji. Zmeniti se bomo morali o tem, kako gledamo na solidarnost, medgeneracijsko povezovanje, skrb za starejšo populacijo, načrtovanje prihodnosti mladih v obliki stanovanj in služb.

A zdi se, da bo najtežje znova vzpostaviti medsebojno spoštovanje. Telefon na zvočnik v lokalu, na avtobusu ali na ulici ni znak spoštovanja, ker z njim javni prostor uzurpiramo zase in ga jemljemo vsem drugim. Vključen smernik v avtomobilu je znamenje spoštovanja, dokaz razumevanja dejstva, da na svetu nismo sami. Če spoštovanja ne izkazujemo, ga zase nimamo absolutno nobene pravice pričakovati.

In sploh ne vem, čemu čakati na volitve. Mi smo tu, zdaj smo tu – kaj nam brani takoj tje najti pot, kjer nje sinovi – in hčere – si prosto voljo vero in postave? Obrnimo se naprej.