Kako dolgo torej še?

V tej družbi ima ta čas bolj malo stvari smisel. In razumnega človeka ob tem v obupu, odporu ali obojem napade defetizem. A hkrati je točno ta situacija najboljši odgovor na vprašanje, čemu ravno defetizem – ni pravi odgovor. Ker, recimo, več kot očitno ni vseeno, kdo je na oblasti. Doslej tako zaostrenih razmer, ki bi neposredno ogrožale zdravje in življenja tako velikega odstotka prebivalstva, še nismo imeli, a so, kot vidimo, možne. In neposredno zavračajo argument volilnih abstinentk in abstinentov, da "so vsi glih" in da itak nima smisla – ravno nasprotno! Neizpodbitno je dejstvo, da volilna udeležba, vidimo iz aktualne situacije, smisel pač še kako ima. S kar se da odgovornim, racionalnim preudarkom posledic lastne izbire. A temeljno težavo imamo kot družba, to nam aktualni trenutek takisto kaže kar se da jasno, saj smo se znašli v situaciji, ko se baje resno pogovarjamo o tem, da bi premierstvo prevzel Karl Erjavec, tudi s ponudbo samo.

Za kakršnokoli pozitivno prihodnost te države verjetno čakamo nov rod političark in politikov. Še več, čakamo novo politično paradigmo, nov način premišljanja – in posledično doživljanja – politike. Čemu? Ker to, kar gledamo zdaj, enostavno ni na ravni pojma in je situaciji v temelju formalno in vsebinsko povsem nezadostno. Primeri? Eden, ki je kar se da tvorno zapravljal zaupanje, nenadoma oportunistično obrne ploščo, pozivajoč ljudstvo – k solidarnosti. Drugi, ki se res osnovam satire skuša povsem resno zoperstaviti z naprintanimi sličicami orožja in vojaške opreme. Tretji, ki še ni slišal za Uradni list, bližje pa so mu primerjave z zimskimi verigami iz razdelka "saj ni res, pa je". Kot četrtemu, ki se mu sicer ne lub več, a vseeno primerja novinarsko delo z avtoindustrijo. To so ti ljudje, ki ta hip vodijo to državo. To so ta hip ti nosilci formalne moči. To je ta žalost. In ti standardi, ki že dolgo niso več vredni lastnega pojma.

Zdaj smo to šarado gledali dovolj dolgo, da se je pod udarom znašla večina temeljnih postulatov države in njenih podsistemov. Zdaj, menim, posledično ni pretirano, marveč žal realno reči, da gre za življenja. Kar je tudi temeljni razlog, da ne moremo tvegati teze, da si torej velja tole, v izogib še večji škodi v bližnji prihodnosti, brez prekinitev pogledati do konca. Zdaj velja – spričo ogroženih življenje sploh ne več zgolj najranljivejših med nami ter popolne odsotnosti idej smiselnih ukrepov – jasno reči: dovolj. In glasno vprašati: se slišimo?