Podobno je v naših medijih in naši družbi s športom in kulturo. Natančneje, s športnimi prenosi ter vseh sort poročanjem o športnih dogodkih in kulturo. Toda preveč kave škoduje; naša družba je do vrha naphana s pasivnim uživanjem v dosežkih naših športnic in športnikov, ki vsebuje vse, kar slovenski človek ta čas želi: adrenalin in hladno pivo. Še kanček nacionalne substance, ponosa in domoljubja, ki reč prav lepo opravičijo, pa je.

Naša družba je pasivna. V njej sta se dodobra udomačili skrb za lastno rit in tekmovalnost. To nikakor ni zgolj posledica diktature športa, je pa posledica grozljivega umanjkanja kulture. Dokaz? Vsak otrok ve, po imenih, kdo so Luka, Ilka in Tamara, za Marka, Marušo in Nino pa, tudi s priimki, niti premnogi odrasli. Še en dokaz? Dnevnik na nacionalki – drugje tako in tako niti primerjati ne moremo, ker kulture ni: dosežki športnikov na prvem mestu, takoj po avizu, in potem ponovno v svoji oddaji. Umetnost komaj kdaj ter, če že, vedno na koncu, na kratko in na način "pa še to ...".

Ena od najsurovejših bitk, ki ta čas poteka v družbi, pa je prav bitka za umetnost: sme v slovenski družbi preživeti kar koli, kar ne proizvaja in zavestno noče proizvajati neposrednega profita? Kar ima v sebi kot temeljni pogoj vpisano svobodo in upor zoper diktat česar koli, torej tudi kapitala?

Rečeno drugače: čemu se čudite uničenju fotografske razstave sredi Maribora? Čemu se čudite ekološkemu kriminalu v podobi na črno odloženega sanitarnega blata, denimo pri Hočah, ki ogroža podtalnico? Čemu se čudite državni podpori rumenim jopičem na razpisu ministrstva za kulturo?

To so neposredne posledice tako akutnega družbenega pomanjkanja kulture in umetnosti. Dokler se umetnost v medijih – tudi tu, na nacionalki – ne vrne v elitne termine, in sicer redno, bo ta družba skopljena in bolna. Dokler ne bo jasno, da žebelj pač ni knjiga in da trg ni in ne more biti edino merilo za dokaz kakovosti umetnosti ali razlog njenega preživetja. Umetnost problematizira točno ta trg, ljudstva pa ne zažira ona, marveč oholost in ignoranca oblasti.

Zoper katero je nujen aktiven upor. Obstaja odličen način: 11. 7., referendum za vodo. Udeležba obvezna – v živo, po pošti ali na predstavništvih v tujini. Dopust ni opravičilo; za vodo, za umetnost in za prevlado razuma v družbi gre.