Izkušnje namreč dokazujejo, da nas ne glede na to, kako zelo se trudimo utemeljiti, strukturirati, razložiti in pojasniti, argumentirati ter s primeri ponazoriti, minister za kulturo – ne sliši. To neizpodbitno dejstvo je več kot očitno. Dokazuje ga več primerov, kot bi si jih želeli, dovolj, da stopamo z njimi v sfere aksioma.

Med drugimi:

1. V pismih bralk in bralcev 23. 10. objavljeno pismo vdove prevajalca Uroša Kalčiča, ki je sedem mesecev zastonj čakal na odgovor ministrstva za kulturo glede svoje vloge za priznavalnino ter v enaki meri dejstvo, da ta teden v pismih bralk in bralcev ministrstvo vdovi v odgovor ni poslalo niti črke, kaj šele opravičila.
2. Obrazložitev, s katero je ministrstvo za kulturo po izteku uspešnega drugega mandata odreklo podporo dosedanjemu direktorju MAO Matevžu Čeliku Vidmarju, namreč, da pri njem "pogreša ustrezen odnos do področja slovenske arhitekture in njene promocije v domačem in mednarodnem prostoru".
3. Ponavljanje kadrovskega razpisa za vodenje Moderne galerije, ki sugerira čakanje na prijavo "prave" kandidatke oz. kandidata.
4. Nepregledna množica svaril, negativnih mnenj, pozivov k opustitvi po mnenju strokovne in splošne javnosti škodljivega predloga zakona o RTV-ju ter s tem povezane menjave v programskem svetu RTV-ja.
5. Obrazložitev v obvestilu nevladnikom na Metelkovi 6 glede izselitve do 31. 1. 2021, ki kot razlog navaja obnovo stavbe, za katero pa so sredstva v proračunu predvidena šele leta 2023.
6. Želeni posegi ministra v sestavo strokovnih komisij ministrstva za kulturo, ki bi posledično lahko vsebovale tudi samo tri člane ali članice, od tega dva ali dve z ministrstva za kulturo.

Vsi ti, ob še mnogih drugih primerih, so v javnosti večinoma naleteli na premišljene in argumentirane odzive, a niti v enem primeru to v ničemer ni vplivalo na spremembe.

Konstatirati moremo na tem mestu torej – in zdi se ključno, da to storimo –, da se ne gibljemo več v okvirih kognitivne kavzalnosti, okvire dostojnosti in manir pa smo zapustili že precej časa nazaj, temveč da se nahajamo na točki, z naslovom ene od bajk in povesti Janeza Trdine poimenovani – gluha loza. Ta pojem SSKJ definira kot "gozd, območje, ki je brez zvoka, šuma, odmeva". To je zanimivo, saj obenem dejanskost dokazuje resničnost dejstva, da gospod minister – ni gluh. In to, rečeno z Martinom Krpanom – to velja, da bi se zapomnilo.