Mar ni nenavadno, kako je skrajno nenavadno, da recitacija poezije na nacionalni televiziji v elitnem terminu, ko ni začetek februarja, učinkuje domala subverzivno? Sploh, ko imamo toliko drugih problemov, ne? Vlada, virus, begunski val, sami resni, realni problemi, tu pa ... poezija – minuta nečesa tako elementarnega, človeku tako ontološko lastnega, jezik v svoji najprimarnejši obliki. Ojej, res.

Mar ni res skrajno nenavadno: primerjajte otroke, ki nimajo popolnoma nobenih težav z njo, in nas, odrasle, kredibilne subjekte s prepričanjem, svetovnim nazorom in družbeno vlogo, predvsem pa s tekočim računom – primerjajte nas in otroke, ko gre za poezijo. Samo poglejte to popolno nasprotje, to svojo totalno odtujenost. Otroci niso bitja kapitala, ne ... to je ta razlika.

To je zgolj en primer, ki kar se da nazorno kaže, kako ujeti in posledično nesvobodni smo: dovolj, da se nam zdi poezija obskurna, odvečna, da nam je čudno, ko naletimo nanjo tukaj in zdaj. To je zgolj en primer, ki priča sledeče: če nam je tako obskurna tuja poezija, bi nas moralo res skrbeti – zase, za svet in za otroke.