Količina vloženega napora oblasti v ukvarjanje z njima je namreč preprosto prevelika, nervoza ob tem pa tudi, da bi bilo oboje mogoče spregledati. To je čudovito.

No, znotraj ustaljenih logičnih pravil bi to posledično pomenilo, kar pomeni v številnih državah EU (glej Nemčijo, Avstrijo in druge), namreč poudarjeno skrb (beri: zajetna dodatna, interventna sredstva) za ustvarjalke in ustvarjalce na področju kulture, izvirajočo iz razumevanja njihovega položaja in katastrofalnih posledic epidemije za sektor kulturnih in kreativnih industrij, ontološko odvisen od tega, kar so ukrepi za preprečevanje epidemije prepovedali najprej: socialnega stika, druženja, neposrednega podajanja. Umetnost je živa stvar.

Toda ne – "ustaljena logična pravila" so za amaterje, mi pa smo v stvareh države vendarle profesionalci. Mi znamo to bolje. Na tej točki bi se z veseljem ukvarjala s kritiko aktualne kulturne politike, a se, zunaj polja filozofije, težko ukvarjam z nečim neobstoječim. Pri nas MK, sodeč po 10-minutnem videoodgovoru državne sekretarke na protest Aktiva delavk in delavcev v kulturi 26. maja, meni, da si zasluži priznanje za svoje tekoče delo, ki definira njegov obstoj, in da so "izborjeni" uborni socialni korektivi za že tako in tako popolnoma obubožano področje, ki očitno nikoli več ne bo doseglo vsaj v osnovi sprejemljivih dveh odstotkov znotraj državnega proračuna, neki velik uspeh ali kaj. Zdi se, kakor da v dveh različnih vesoljih govorimo dva različna jezika, in eden je očitno vogonščina.

Veliko ima s tem, da je tako stanje sploh mogoče, opraviti odnos do kulture v širši družbi, pri čemer igra pomembno vlogo tudi – nacionalka. Ponavljam: nujno potrebujemo vsaj eno enourno oddajo o umetnosti ob 20.00, podan pa je bil tudi predlog kratke oddaje o kulturi neposredno pred osrednjim Dnevnikom. Čakamo. Če namreč niste del rešitve, ste del problema.

Umetnost ni pašteta, njena temeljna naloga je, da povzroča nelagodje, ki vodi do samospoznanja. Kar je tudi odgovor na kmetavzarsko tezo o tem, naj bo v celoti prepuščena trgu. Tovrstnost lahko izreče zgolj nekdo, ki ne razume niti razlike med umetnostjo in kulturo. Najbrž ni po naključju v službi, kjer je. Toda: tako grem jaz, tako da gre vsak, kdor čuti cilj v daljavi: če usoda ustavi mu korak, on se ji – zoperstavi.