Pred slabimi petnajstimi leti se je v središču Ljubljane v dežju in snegu zbralo nekaj deset tisoč protestnikov in takratni in zdajšnji premier Janša je shod pospremil z besedami, da bi veljalo počakati na boljše vreme. Hop, petnajst let naprej, in kaj vidimo? Po slovenskih mestih se v skoraj poletnem vremenu v protest proti politiki vlade tega istega Janeza Janše vozijo tisoči kolesarjev. Vidite? Počakali so na boljše vreme!

Kot torej kaže, je Slovenijo zajel nov val protestov. Dobro, tu nobena oblast nima kaj, protesti ji gredo vsakič sicer razumljivo na živce, a so legitimen del življenja v demokraciji. Se jim pa tokratna vlada ne zoperstavlja najspretneje. No, ali pa so prepovedi, grožnje, diskreditacije in smešenje pot, ki jo ubira premišljeno.

Tudi to je legitimno, seveda, vprašanje je le, kako bo učinkovito. Glede na to, da je slovenska družba vendarle precej svobodnjaška, gre o tem resno dvomiti. Nasprotno, prepovedovanje in oblastniške grožnje znajo ustvariti odpor celo pri tistem delu javnosti, ki se mu na proteste sicer ne da ali se z njimi celo ne strinja.

Vprašanje sicer je, ali ne bi natanko s tem Janez Janša dosegel tistih razmer, v katerih deluje najbolje: izrednih, namreč. Ampak recimo, da si želi, da čim prej minejo, kot si najbrž želi vsak politik.

Zato, gospod predsednik, gospe in gospodje v vladi, nekaj dobronamernih nasvetov: dopuščajte, da kdo misli tudi drugače od vas. Protestov ne prepovedujte, ampak raje pojasnjujte, zakaj se jim morda za zdaj še velja odpovedati.

Protestnikov ne smešite, ampak se z njimi pogovarjajte, pogajajte, polemizirajte. In še: pred mikrofone ne pošiljajte policijskega ministra – represivni organi in njihovi vodje imajo glavno besedo v diktaturah, ne pa v demokracijah.