Nemogoče in škandalozno, bi rekel tisti, ki je Milanovićeve predvolilne napovedi o korenitem izboljšanju odnosov s Slovenijo vzel preresno.

A se velja kar sprijazniti: novi stanovalec predsedniških dvorov na Pantovčaku zelo verjetno ne bo uspel premakniti prav veliko, če sploh kaj.

Odnosi med državama, ki si pravita prijateljski, so pač preveč zapacani, da bi jih uspela odpacati samo menjava na vrhu države. In to menjava na mestu, ki ne prinaša izvršnih pooblastil, ampak je po pristojnostih bolj ali manj primerljivo s tistimi, ki jih ima slovenski predsednik.

Ne sicer čisto protokolarna funkcija torej, a brez resnejšega vpliva na dnevno politiko. Še posebej, če je predsednik vlade iz drugega političnega tabora kot predsednik države, kot je primer na Hrvaškem. S kohabitacijami, kot se takšnemu položaju učeno reče, so imeli težave celo v uglajeni Franciji, pa jih ne bi imeli pri nas na hribovitem Balkanu.

Ko bomo naslednjič poslušali proglase, kako bo pa zdaj, ko gre Kolinda Grabar-Kitarović v zgodovino, res vse drugače, se velja spomniti tudi tega, da je Zoran Milanović svojo zunanjepolitično priložnost imel.

Dobra štiri leta je bil hrvaški premier, bil je torej na vrhu izvršilne oblasti v državi. A otoplitve v odnosih med državama kar ni bilo, nazadnje pa se je Milanović v zgodovino vpisal z izstopom iz arbitražnega sporazuma. Zdaj ni čas predsedniških fototerminov in deklaracij, zdaj je čas, ko bi teren morali mehčati diplomaciji obeh držav. Pa ga? Upamo, a ni videti.

In pomislimo še na nekaj! Nikita Hruščov je v petdesetih potoval v ZDA, Richard Nixon v sedemdesetih na Kitajsko, Ronald Reagan je bil v osemdesetih v Moskvi, Donald Trump pa lani v Severni Koreji. Kako zelo smešno pa v tej luči vam deluje slovensko-hrvaško nategovanje?