Če ne prej, lahko na kaj takega računamo ob razpravi o konstruktivni nezaupnici.

Resnica je malo drugačna. Nekako tako, kot tudi pokvarjena ura dvakrat na dan kaže pravilen čas, je ob popolni zmedi glede ukrepov uspelo tudi nam. Naključje in inercija, torej.

Zdaj torej smemo upati, da bodo po približno treh mesecih katerega od najbolj nesmiselnih ukrepov odpravili. Nerazumljivih in nikoli zares pojasnjenih potez se je namreč nabralo precej.

Za začetek šole: zakaj so v Sloveniji zaprte najdlje in najbolj neprodušno? Kaj pa smučišča? Zakaj se odprejo, pa zaprejo, pa spet odprejo in spet zaprejo? Koga ta pingpong zabava? Bazene in fitnese smo tudi odprli samo zato, da smo jih lahko po treh ali štirih dneh zaprli. Zakaj? Ko smo že pri športu: zakaj so bila spomladi športna igrišča tesno zaprta, zdaj pa so bila tudi ob najhujšem divjanju epidemije polna rekreativnih nogometašev in košarkarjev? Kdaj smo ravnali narobe, v prvem valu ali tokrat?

Lahko zdaj ob že dovoljenih verskih obredih pričakujemo tudi odprtje kinodvoran, koncertnih prizorišč in gledališč? Kaj pa muzejev? Kaj bo s trgovinami? Pred božičem smo jih odprli in jih takoj po njem zaprli, tehnične so bile že prej nekaj časa odprte, a smo jih zdaj spet zaprli. Dosledno, pregledno in vsem razumljivo, ni kaj. In da ne pozabimo: zakaj je bilo treba pred božičem za nekaj dni zapreti trafike? Pozor, trafike!

Gremo naprej. Ko so bile številke razmeroma nizke, so nas zaprli v občinske meje, ko so podivjale, pa smo bili zaprti "samo" v lastne regije? Je to premišljeno ali preprosto nedosledno in stihijsko?

In za konec: zakaj je policijska ura še vedno v veljavi, čeprav je očitno, da gre epidemija povsem svojo pot in se na zapovedi policije ne ozira prav dosti? Če pa jo že imamo – zakaj za vraga je ne izvajamo, kot se za vsako avtoritarno oblast spodobi?