Zaradi nje in njenih posledic ni več stare normalnosti in sveta, kot smo ga poznali. Optimistke med nami so pričakovale, da bo v novi normalnosti ultrakapitalistični krč popustil, da smo se česa naučili, da bomo ponotranjili ekološko tempirano bombo in začeli delovati solidarno ter prevzeli odgovornost za družbo, razmerja v njej in za planet. Seveda se nič od tega ni in ne bo zgodilo: pričakovani odziv dela javnosti na evikcijo in rušenje Roga nam priča o tem, kako velja srepemu kapitalizmu nesporno priznati uspeh na področju spreobračanja malih ljudi, ki jih najbolj izkorišča, v svoje najgorečnejše zagovornike, ekologija pa je v družbi ugodja – ta je preživela –, še naprej reducirana na ločevanje odpadkov in potiskane platnene vrečke za večkratno uporabo. Skratka, mislili smo, da je covid naš sovražnik številka 1 – ni. V novi normalnosti preži na nas mnogo zavratnejši virus hujših posledic, virus infantilnosti. Zdi se, da smo okuženi vsi, cepiva pa ni na vidiku.

Ko so otročji otroci, je to simpatično. Mestoma naporno, a nekako prikladno – od otrok se pričakuje, da bodo otročji. Od odraslih se, nasprotno, pričakuje prevzemanje odgovornosti, postavljanje mej in predvidevanje posledic lastnih dejanj. Mi smo, nasprotno, na stopnji totalnega pootročenja, ko stvari nismo sposobni poimenovati s pravimi imeni, zahtevati argumentov, odgovornosti ali skladnih sankcij. Prapor razraščanja popolne infantilizacije družbe goreče in predano vihti aktualna oblast, katere predstavniki so poskušali z oholo vzvišenostjo, nakar jim je v glavo stopila vladarska moč, zaradi katere je otroški vrtec z nepreklicnimi odstopi, vodo v zaprti gostilni ali mamo v avtu na meji brez PCR-testa le še toliko povednejši. To niso kredibilni vodstveni kadri, to je čista farsa, vredna igralske sekcije lokalnega gasilskega društva. O aktualnem stanju v družbi, ko govorimo o njeni pootročenosti, dovolj pove dejstvo "alternative" v podobi lika, ki že skoraj dvajset let izigrava svojo edino devizo: da je po naključju predstavljal jeziček na tehtnici pri oblikovanju nekaj zadnjih vlad. Definicija oportunizma kot naša edina rešitev – to je slika stanja stvari v naši popolnoma infantilni družbi.

Tesnobo in strah povzroča zavest, da toliko družbenih sistemov in podsistemov pod neposrednim oblastnim udarom razpada pred našimi očmi, posledično pa je v resni nevarnosti civilna družba, saj tudi mi očitno ne prevzemamo odgovornosti in razpadamo pri živem telesu, čakajoč (beri: upajoč) na boljše čase. In v tem času se zgodi napad na avtonomijo RŠ. In pade Rog. In puške s policijo na Metelkovi. In človek, ki se izpostavi in nas kolektivno pozove k jasni opredelitvi glede družbene tolerance do spolnega in drugega nasilja. Moja dežela, to je njena lepota, moja dežela, mi smo njeni ljudje. Ljudje, ki jim je očitno vse dovolj dobro. Prestrašeni, apatični ljudje. Otročad. Ki je ni mogoče jemati resno. Alo! Čas je, da se zbudimo.