Po mnenju nekaterih opazovalcev se je v Rusiji z aneksijo Krima in "izgubo" Ukrajine, z devalvacijo rublja in vsaj delno mednarodno izolacijo letos končala postsovjetska epoha. To, kar je vzniknilo na ruševinah Sovjetske zveze, omahovalo v iskanju nove identitete v 90. letih prejšnjega stoletja, se nato začelo polagoma vzpenjati v prvem desetletju tega tisočletja, se razmahnilo na krilih ugodne konjunkture svetovnega tržišča energentov, zdaj prehaja v neko novo fazo. Ki sicer, kot se to običajno dogaja, ohranja elemente stare.

Politolog Georgij Bovt ugotavlja, da v nasprotju s sovjetsko dediščino ta "nova" Rusija premore prilagodljivo kapitalistično tržišče, pa tudi zelo visoko stopnjo korupcije. Oboje naj bi Rusom omogočilo oblikovanje svežih preživetvenih strategij v novih razmerah. Danes ni več starega sovjetskega železa, ki bi ga lahko prodajali na črnem trgu, pa tudi ne več tajnih tehnoloških receptov, ki bi zanimali tujino. Niti Kitajske ne. Bovtova misel zveni bolj prepričljivo, kot mantra oblasti, da se bo Rusija v kriznih razmerah – ki jih je seveda treba razumeti kot priložnost – z oporo zgolj na lastne sile dejansko razcvetela. Pustila svoje "surovinsko" obdobje za sabo in se premaknila v visokotehnološko fazo. Ker ne bo motečega elementa sodelovanja s tujino (berite: Zahodom), se bo končno lahko osredotočila sama nase. Z drugimi besedami, naredila to, česar ni storila v obdobju debelih krav. Dozdajšnja politika je bila tako povsem pravilna, saj so bili vzroki za tokratno krizo (in vse drugo) izključno zunanji.

Na tem mestu bi pričakovali jasen odgovor, kaj kanijo oblasti narediti, da bo osredotočanje uspešno. Napaka. Vladimir Putin je decembra govoril dvakrat. Dolgo. A niti v svojem letnem nagovoru parlamentu niti med veliko letno novinarsko konferenco predsednik ni bil prav konkreten v opredeljevanju načina premagovanja tokratne krize. Zgolj namignil je, da bodo vztrajali pri receptu iz leta 2008. Pri obilnem pretakanju denarja iz zalog. Takrat večina državljanov pravega udarca krize, za katero je Kremelj šele post festum priznal, da je sploh bila, ni niti občutila.

Oče sistema kopičenja zalog za hude čase, nekdanji finančni minister Aleksej Kudrin, ki je po odstopu obtičal nekje v vicah med opozicijo in oblastjo, je konkretnejši: "Če se bodo cene nafte ohranile na današnji ravni, če ne bo novih sankcij in če bo vlada ravnala razumno, se bo tečaj rublja deloma popravil že v prvem četrtletju leta 2015. Do konca leta se bo nato še spreminjal do zdajšnjih vrednosti, torej od 60 do 61 rubljev za ameriški dolar."

Po njegovem mnenju se bo inflacija dvignila do ravni od 12 do 15 odstotkov, rusko gospodarstvo pa naj bi se v letu 2015 skrčilo za dva ali v manj optimističnem primeru za štiri odstotke. S takšnimi napovedmi metoda utapljanja z denarjem ne zveni povsem obetavno. Uradno sicer velja, da je ruskih prihrankov v zlatu in tujih valutah za 418,9 milijarde dolarjev, a mnogi dvomijo, da je to res. Tudi če je, je v primerjavi s koncem lanskega leta neznano kam izginilo 100 milijard.

Res pa je, da Kremelj obljublja amnestijo vsem, ki bodo skrita sredstva iz davčnih oaz vrnili v domovino. Poleg tega pa sili velike korporacije k odprodaji dela nakopičenih sredstev v tujih valutah, kar kaže na podoben pristop kot v času strašne devalvacije rublja leta 1998. Namreč, da vrednost valute rešujejo najprej s pritiski na (kvazi)zasebnike, šele nato z državnimi zalogami. V nasprotju s podobnimi primeri kriz v Argentini (2002), Mehiki (1998), Indoneziji (1995), Čilu (1982) ruska država ni zelo zadolžena, ugotavlja nobelovec Paul Krugman. Zadolžena so podjetja, predvsem tista, ki poslujejo na domačem tržišču, posojila pa so najemala v tujih valutah. Ko nastopi finančna kriza in vrednost domače valute strmoglavi, ta balon poči, gospodarstvo pa se spiralno vrtinči navzdol. Če Bovt meni, da bosta korupcija in iznajdljivost, ki jo zahteva, paradoksalno pripomogla k preživetju, je Krugman glede korupcije neusmiljen.

Ne le lahkomiselna politika Vladimirja Putina – Krugmana očitno Putinova karizma ni očarala – tudi korumpiranost ruske elite ob orkestraciji padanja cen nafte Rusijo peljeta zmeraj globlje v recesijo. Elita je namreč obilne finančne tokove še ne tako daljne preteklosti nadarjeno kanalizirala v nepremičnine, podjetja, predvsem pa na zasebne bančne račune v tujini. Le redki, v zameno za tehtna zagotovila, kot je to očitno v primeru oligarha Ališera Usmanova, se bodo morda odločili za vrnitev.

Ampak če smo večino tega že videli, v čem je torej novost te nove Rusije? Predvsem v tem, da se je prebila do drugačnega mednarodnopolitičnega položaja, ki bo imel nezanemarljiv vpliv na razvoj ruske družbe. Konec je ljubezni z Zahodom, ki je veljal za ključnega partnerja. Kar koli si že Rusi o njem mislijo, Zahod je bil tista orientacijska točka ruskega družbenega razvoja, h kateremu je stremela – in stremi – večina aktivnih državljanov. Zdaj pa se Rusija formalno zbližuje z eno najbolj ambivalentnih sosed, s Kitajsko, ki ji je mogoče zavidati reformno energičnost in rastočo moč, a njen družbeni model je Rusiji – in preostalemu svetu – tuj. Zanimivo bo opazovati, kako se bo Rusija, če bo opustila svoja večna razglabljanja o alternativi azijskega in evropskega značaja, razvijala v prihodnje. Nič manj zanimivo ne bo slediti poskusom krepitve položaja Moskve v Srednji Aziji. Kazahstan se obira pri udejanjanju načel Evrazijske gospodarske zveze, ki bo uradno zaživela s 1. januarjem. Nursultan Nazarbajev, podobno kot njegov beloruski kolega Aleksander Lukašenko, še en tesni zaveznik Rusije, vsaj na videz hitita na pomoč Kijevu. Lukašenko je sploh zahteval vrnitev na dolar kot sredstvo menjave med Belorusijo in Rusijo. Dovolj povedno je, da v State Departmentu letošnje leto označujejo za »leto drobnih, a spodbudnih korakov« v odnosih med ZDA in Belorusijo. Na drugi strani se tudi Kitajska zavzema za ozemeljsko celovitost Ukrajine, v isti sapi pa poudarja, da Rusije v kriznih razmerah ne bo pustila na cedilu. Modra politika, ki pa bo, kot vse na tem svetu, imela svojo ceno. Ko smo že pri Kitajski: če sprejmemo tezo o hibridni vojni, ki jo Rusija bije v Ukrajini, je Rusija v zadnjem letu tovrstne veščine izpilila do popolnosti. Povsem v slogu stratega in filozofa, generala Sun Cuja, ki je menil, da je zmaga brez boja najboljša. Uradno ruskih vojakov v Ukrajini ni. So le prostovoljci, za katere pa država ne prevzema odgovornosti.

In nazadnje, kaj je Rusijo primoralo v to spremembo? Zahod si na vzhodu Evrope nedvomno postavlja svoje cilje in jih skuša uresničiti. Pa se je njegova politika v zadnjem letu resnično tako korenito spremenila in občutneje ogrozila ruske nacionalne interese? Asimetričnosti odgovorov Moskve smo že vajeni, ampak tokratni odgovor se zdi skrajno asimetričen. Rusija se opira predvsem na dva argumenta – na zgodovinsko pravico do Krima (in sevastopolskega oporišča) in na grožnjo širitve zveze Nato v njeno neposredno soseščino. Če je bilo oporišče zavarovano s Harkovskimi sporazumi (2010) do leta 2042, naj bi vstopanje Ukrajine v Nato omogočil državni prevrat, ki je v skladu z rusko retoriko »z oblasti odnesel demokratično izvoljenega, čeprav skorumpiranega predsednika«. Tega pa pravu močno zavezana Rusija ne more mirno sprejeti. Ukrajina in Gruzija na veliko veselje Vladimirja Putina na vrhu zveze Nato v Bukarešti leta 2008 nista dobili vabila za vstop v klub. A vsaj kar zadeva Ukrajino, je njeno članstvo v čezatlantskem zavezništvu šele zdaj verjetnejše kot kdaj koli prej. Pa še ta trditev se komajda prebija skozi debele plasti dvomov. Ni pa dvoma, da na to karto igra in bo igral Kijev. Zakon o nevtralnosti Ukrajine je odšel v preteklost. Nova ukrajinska politika pa je, podobno kot neposredno po begu Viktorja Janukoviča z jezikovnim zakonom, spet pokazala neverjeten talent za sprejemanje kočljivih odločitev ob napačnem času. To je slaba popotnica za reševanje problematike vzhodnih pokrajin, ki jih, popolnoma uničenih, očitno ne želi nihče več.

Tudi Rusija, ki se zanaša, da bo vprašanje Krima v mednarodnem prostoru pozabljeno, se skuša otresti neprijetnega bremena potencialne odgovornosti za uporniški ukrajinski vzhod. Zdaj menda niti ne zahteva več federalizacije sosede in avtonomije za Donbas, kot pravi zunanji minister Sergej Lavrov. Obenem pa paradoksalno, prav tako skozi usta Lavrova, Rusija govori, da zveze Nato ne razume kot sovražnice. Kot da s tem ne bi žagala veje argumentov, na kateri sedi. Ker velja, da je oblast, ki skuša na vsak način nekaj pojasniti državljanom, šibka in mencajoča, to pa v Rusiji ne gre, ni prav verjetno, da bodo sledila podrobna tolmačenja stališč v javnosti.

Prej bodo predvsem francoski javnosti namenjena izvajanja zunanjega ministra diskretno poniknila. Pa vendar, kako premišljena je potemtakem ruska politika? Ali pa gre res prej za reševanje notranjepolitičnih, medklanovskih napetosti in prerivanj, na katera namigujejo kritiki Kremlja? Kot je zapisal Viktor Pelevin: "Zarota proti Rusiji nedvomno obstaja – težava je le v tem, da v njej sodeluje celotno odraslo prebivalstvo Rusije."