Občasno sredi noči dobim elektronsko sporočilo radijske kolegice, ki že skoraj vse leto skrbi za radijsko upodobitev projekta Botrstvo. V službi ji preprosto zmanjka časa, da bi opravila vse, kar jo vsak dan čaka.Toliko je primerov. In ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Tudi dvomljivcev, ki jim je treba dokazati, da bo njihova pomoč prišla v prave roke. In prav je tako. Ob takšnih akcijah ne sme biti dvomov. In jih, ker Jana dela tako, kot je treba, tudi ni!

Botrstvo v Sloveniji že nekaj časa ni več le projekt. Je gibanje. Gibanje ljudi, ki verjamejo v boljši jutri in so pripravljeni pomagati otrokom v stiski. Ti so namreč tisti, ki bodo boljši jutri zgradili. Lačni težko. Botrov je že skoraj 1.500 in vsak mesec enemu od otrok nakažejo 30 evrov. To je znesek, ki marsikomu ne pomeni veliko, a lahko komu drugemu spremeni življenje.

Televizijski kolegi bodo jutri med deseto in četrto popoldne na Kongresnem trgu v Ljubljani Botrstvo podprli še na svoj način – z nastopi glasbenikov, otroških TV-junakov, z ustvarjalnicami, televizijsko delavnico … Sami so se spomnili, da lahko pomagajo tudi tako. In zbrali pestro druščino, ki bo poskrbela, da tistim, ki bodo prišli, ne bo dolgčas. Druščina pa je vsak dan večja! Morda se do jutri pridruži še kdo.

Sam letos prijateljem za novo leto ne bom podaril ničesar. Denar bom namenil – Botrstvu. Spontani akciji se je takoj pridružilo še nekaj prijateljev, ti pa bodo idejo širili naprej. In takših pobud je v prijateljskih klapah po Sloveniji, verjamem, ogromno.

Na nedavnem TEDxLjubljana je, ob obilici odličnih govorcev, ki navdihujejo in dajejo upanje v svetlo prihodnost, nastopila tudi Ana Lukner. Mladenka, ki je do tridesetega leta okusila že precej sladkosti in bridkosti poslovnega (ne)uspeha. Ob kreditu, ki si ga je nakopala zaradi zgrešene podjetniške odločitve, je začela nov posel. In ob njem, najprej v prijateljskem krogu, zdaj pa že precej širše, postavila še projekt Anina zvezdica (www.aninazvezdica.si). Zbira hrano za tiste, ki si je ne morejo kupiti. Vsak lahko prinese toliko, kolikor lahko. Pred tremi leti je Ana s prijatelji pomagala tridesetim družinam, lani že več kot petstotim!

In potem naj še kdo reče, da, ker je ravno praznik samostojnosti in enotnosti, Slovenci ne znamo stopiti skupaj … Seveda znamo! Ob oddaljenih, neoprijemljivih svetilnikih in vrhovih, strašljivih drugih republikah, zatiskanjih pasov, ki ne veljajo za vse enako, gradnjah betonskih (mokrih) sanj s sužnjelastniškimi metodami, ob zombističnih, golobjih, slonjih in snežaških oznakah sicer res bolj težko ... Ob stari, dobri, človeški solidarnosti in iskrenih dejanjih za boljši jutri pa!