Obsojeni druga na druga sta danes Slovenija in Hrvaška članici Evropske unije in zveze Nato. Državi, ki sta v svojem bistvu in geopolitičnem ravnanju zaveznici, prijateljski državi s podobnimi interesi in vrednotami. A ker v resničnem svetu ni pravljičnih rešitev, mora tudi ta odločitev na svet gledati stvarno. Včeraj smo se ukvarjali s tem, ali je odločitev dobra ali slaba za Slovenijo. Zakaj je dobra in v čem je slaba, problematična. Danes in jutri se bomo posvečali vsebinskim okvirom sodbe ter interpretacijam o tem, kaj je avtor sodbe hotel povedati. Šele pojutrišnjem se bomo verjetno lahko začeli ukvarjati s tem, kako dejansko uveljaviti to sodbo. In ni nujno, da se bo to zgodilo v kratkem.

Hrvaška stališča so znana. Tako nam, vam, kot v Bruslju in v članicah Unije. Zdaj se dejansko začenja boj za javno mnenje, pri čemer slovenska diplomacija ne prepričuje ljudi, javnosti, temveč diplomate, uradnike, ki ustvarjajo podlago za stališča posamičnih držav. Ta proces se je začel že pred časom in se bo nadaljeval tudi v prihodnjih dneh, mesecih. Slovenski diplomatski viri namreč pravijo, da bodo ob vsaki priložnosti vsakomur, komur koli, z veseljem predstavili stališča in poglede glede arbitraže.

Vprašanje, ki si ga zastavljamo že nekaj časa, je, kako Hrvaško prisiliti v spoštovanje odločitve ter k njeni uveljavitvi. Tega se preprosto ne da. Pravzaprav si marsikdo želi predvsem tega, da bi se danes in jutri dejansko ne zgodilo nič, temveč da bi se zadeve dogajale nadzorovano in v dogovoru med stranema. Slovenska diplomacija v zadnjih dneh in tednih, tudi letih, daje tujim diplomatom vedeti, da uresničevanje sodbe ne bo enostranska odločitev, temveč da bo šlo za uresničevanje sodne odločbe, ki da velja.

Zgolj medklic: Lani jeseni sta se Belgija in Nizozemska dogovorili o izmenjavi ozemelj, da sta poenostavili potek meje med državama. Zanimivo, če zadevo prenesemo v domače okolje.

Če gre prav razumeti neuradne, tako rekoč hodniške govorice, potem se je tudi Evropska komisija znašla v resnem precepu, saj preprosto ne ve, na kakšen način se odzvati. Na eni strani se težko opredeli za eno nasproti drugi članici, a se po drugi strani ne more opredeliti proti odločitvi sodnega telesa. Še posebej, ker velja za varuha evropskih pogodb. Varuh pogodb pač ne more reči, da ga odločitev mednarodnega sodnega telesa ne zanima. In ta ostaja.

Pred leti sem zapisal, da arbitražnemu sporazumu nasprotujejo le tisti, ki želijo še naprej zlorabljati nerešena mejna vprašanja med državama za pridobivanje poceni političnih točk. Predaja odločitve v roke tretjega je preprosto najpreprostejša in najelegantnejša rešitev, v kateri nihče ne zmaga in nihče ne izgubi. Mednarodno pravo deluje na tak način, pravijo, da je slovenska beseda za pravo zelo smiselna, saj vsebuje tudi pravičnost.

Hrvaška in Slovenija sta postavljeni pred dejstvo, da imata določeno mejo. Odločba arbitražnega sodišča obstaja in nanjo sta državi, tako kot druga na drugo, obsojeni. Kako se bosta nanjo odzvali, bo določalo zgodovinskost te odločitve, nemara pa tudi modrost obeh vlad.