Pred tednom je bil protislovni 44-letni športnik imenovan za novega trenerja angleškega prvoligaša Sunderland, klub, ki mu že ob povprečnih rezultatih v zadnjih šestih krogih letošnjega Angleškega državnega nogometnega prvenstva grozi izpad iz elitne skupine.
Di Canio je samooklicani ponosni fašist. Na to spominjajo njegovi številni izpadi, geste, pozdravi, izjave. Nenazadnje tudi tatu s fašističnim simbolom ali pa njegova prisotnost- pred tremi leti - na pogrebu enega od obsojenev za teroristični napad desničarskih skrajnežev v Bologni leta 1980, v katerem je bilo ubitih 85 nedolžnih ljudi.
V svoji avtobigrafiji (izdani leta 2001) poudarja, da je bil Benito Mussolini načelen in etičen mož ter da sodobni zgodovinarji njegove ideje razumejo in interpretirajo napačno.
V Rimu rojeni Di Canio je svojo bogato nogometno pot začel pri Laziu, to je pri klubu, ki ima med vsemi na Apeninskem polotoku s fašistično ideologijo nemara najbolj začinjeno zgodovino. Pri čemer se ta neslavna tradicija še kar ohranja. Rasistične in antisemitske opazke so v tem oziru še posebej vpadljive. Ultrasi ali skrajna desničarska skupina navjačev Lazia je že desetlejta trn v peti Evropske nogometne zveze. Njihovim nedopustnim žaljivkam naj bi bili pred meseci izpostavljeni tudi nogometaši in navijači Maribora.
Napadalec Di Canio - poleg Lazia je bil tudi član Juventusa, Napolija in Milana - je najmočnejši pečat na angleški nogometni krajini zapustil kot igralec vzhodnolondonskega prvoligaša West Ham United, za katerega je nastopal od januarja 1999 do konca sezone leta 2003. V tem času je zabil enega najlepših golov v zgodovini tekmovanja, bil zaradi napada na sodnika kaznovan z 11-imi tekmami prepovedi igranja ter prejel tudi posebno nagrado za športno gesto, in to zaradi odločitve, da žogo ujame z rokama oziroma namerno zaustavi igro, pa čeravno je kazalo, da bi to sekundo kasneje lahko pospravil v prazen gol - in to zaradi tega, ker je trenutek predtem na tleh obležal huje poškodovani vratar nasprotnikov.
“Sem fašist, a nisem rasist,” je nemara najbolj slavna izjava Di Cania, ki je do letošnjega februarja prav blesteče vodil angleškega četrtoligaša Swindon Town, ki ga je v prvi sezoni popeljal do povratka v tretjo divizijo. Sijoči so bili rezultati, precej manj pa trenerjevo obnašanje ob robu igrišča. Kolerični izpadi, obračunavanja s sodniki pa tudi z lastnimi igralci so postajali stalnica. Di Canio si je med med novinarji znova ustvaril status male super zvezde, vsaka njegova javna opazka je nemudoma postala smešnica tedna. Nestrinjanje s kadrovsko politiko kluba okrog odpustitve nekaterih v Swindon posojenih igralcev je Di Cania napeljala celo na zamisel, da bi iz lastnega žepa plačeval nogometaše, ki jih je potreboval za nove klubske uspehe. Njegova swindonovska epopeja, ki se je začela maja leta 2011, se je naposled zaključila z odstopom s položaja februarja letos.
Za nameček, Di Canio je na čelu strokovnega štaba Sunderlanda pred tednom zamenjal Severnega Irca Martina O’Neilla, med vsemi trenerji v najbolj tekmovalni nogometni ligi na svetu, najbolj blagega in za pogovor prijetnega moža. O’Neill je ob koncu sedemdesetih let minulega stoletja kot odličen obrambni igralec z moštvom Nottingham Forest dvakrat zapored postal evropski klubski prvak. Zanimivo je, da je Di Canio svojo aktivno nogometno pot na Otoku (ko mu je bilo sicer že 28 let) začel pri glasgowskem Celticu (v sezoni 1996-97), O’Neill pa je v letih med 2000 in 2005 postal drugi najuspešnejši trener v zgodovini tega kluba. Celtic je v nasprotju z mestnim tekmecem s protestantskim historiatom Rangersi, klub, ki tradicionalno povezuje katolike; vsaj načeloma.
Prvi odmeven odziv na imenovanje Di Cania za novega trenerja Sunderlanda je bil odstop nekdanjega britanskega zunanjega ministra Davida Milibanda s položaja častnega podpredsednika kluba. Vplivni laburistični politik je v pojasnilu ob odstopu poudaril svoje nestrinjanje s tem, da bo klub vodil nekdo s sumljivimi političnimi nagnjenji oziroma politično zgodovino.
O Di Caniejevi preteklosti so se nato takoj znova razpisali vsi britanski mediji, televizijske debate so zadevale ob vprašanja kot so, ali je lahko biti zgleden fašist in ob tem ne rasist, kaj je fašizem hudega storil v Evropi, kako dobro fašizem poznajo Britanci in podobna.
Medtem ko se je avtohtoni nogometni pol športnih novinarjev čudil, zakaj je Di Canio kot Sunderlandov šef spet nevaren fašist, - ko pa je bil Swindonov, pa se je zdelo, kot da je Italijanova preteklost že kar pozabljena -, se je tisti bolj literarno-sociološki del britanske nogometne žurnalistične srenje naslajal nad dejstvom, da so tone novih zgodb (o Di Caniu) spet na obzorju.
Britanski novinarski diskurz je za mnoge licemeren. Več kot se odgovornosti in denarja suče okrog posameznika, ki se vzpenja po družbeni lestvici, več kart mora ta posameznik položiti pred javnostno - moralnih, ideoloških, političnih itd. Je to res licemerstvo, ali pač le dobro delujoč družbeni katalizator, kar naj bi mediji nenazadnje bili že po definiciji?
Nedeljski poraz Sunderlanda na londonskem Stamford Bridgeu ob gostovanju pri favoriziranemu Chelseaju je bil slaba tekma. Toda Di Canio je blestel. Najprej, ponovno kot izjemno ratoborna figura ob igrišču. Njegove obrazne grimase in govorica telesa je izkazovala surovo energičnost, sloka postava v malenkost prekratkih hlačah je spominjala na oblačila arogantnih navdušencev nad ska glasbo. Filmska drama This is England (To je Anglija; 2006, režija Shane Meadows) bi bila lahko zadnja referenca na Di Caniovo opravo. Črnosrajčnik v značilnem elementu pač prva. Še posebej pa je bilo zanimivo opazovati njegova navodila igralcem, še zlasti tistim rezervistom pred vstopom na zelenico. Tem je Di Canio holivudsko-mafijsko najprej žugal, jih nato narahlo klofnil po licu in kasneje še po temenu - iz poročevalskih klopi se je takoj zaslišalo “…kot Tony Montana!”
Sunderland je zasluženo izgubil z 2:1. Med tremi zadetki sta bila dva avtogola, tisti Ivanovičev pa je bil pravzaprav za Chelsea le srečen odboj žoge od branilčeve pete. V moštvu Sunderlanda so v nedeljo nastopili trije temnopoltih igralci. Navijači moštva, ki ima izrazito delavske korenine, pa imajo do Rimljana deljeno mnenje. Kljub temu so svojega novega stratega s tribun stadiona na londonskem zahodu glasno pozdravili, tudi s prepevanjem “Paolo di Canio, Paolo Di Canio…”, na Verdijevo La donna è mobile.
Na tiskovni konferenci po tekmi je Di Canio šarmiral naprej. Pred njenim začetkom nas je tiskovna predstavnica Sunderlanda vnovič vljudno prosila, naj Paola sprašujemo samo in izključno o nogometnu, in o ničemer drugem. Nogometaševa analiza obračuna je bila čudovita, tehnično zelo natančna, pripovedno prepričljiva. Di Canio je vmes priznal, da mu zelo laska, ker bodo mediji od tega srečanja dalje njegove izjave zdaj pa res prenesli med milijone bralcev in poslušalcev po vsem svetu. Na namig, naj komentira izjavo njegovega soigralca pri West Hamu, nekdanjega angleškega reprezentančnega vratarja Davida Jamesa, češ, da je bila njegova trmoglavost in osornost v slačilnici prepogosto moteča za njegove soigralce, je Di Canio povedal: “Veste, Paolo Di Canio je Paolo Di Canio, in značajsko se ne morem spremeniti, lahko pa spremenim, in sem v zadnjem desetletju tudi jih, svoje navade, ko gre za razumevanje okolice in odnose z njo.” A po petih žogobrcarskih, se je eden od kolegov le opogumil in Di Cania prosil, naj se sleče, naj pokaže svoj fašistični tatu in še enkrat več prizna, da je zapisežen navijač totalitarne, šovinistične, nedemokratične ideologije ter da obožuje Mussolinija.
Di Canio se je prijel za glavo rekoč, spet ta vaša neumna vrpašanja o politiki. Njegova piarovka ga je potrepljala po rami in mu svetovala: “Paolo, pojdiva, pojdiva od tu.”
Di Canio pravi, da je še vedno le Di Canio, sam pa dodajam, da je Di Canio tudi potuhnjena reva. Nastopač je pa dober, to pa res.

Foto: Matjaž Ambrožič, @MatjazAmbrozic