Predvsem Hrvaška je začasno ostala brez prvega moža reprezentance in že pokazala razpoke v zvezdniški zasedbi. Resda so naleteli na stare lisjake Grke, ki so le izkoristili ponujeno, a tudi že odprli stare rane naših sosedov, ki še zdaleč niso zacelili vseh ran iz preteklosti.
Po drugi strani so se naši junaki bliskovito pobrali in najboljše navijače na prvenstvu nagradili s prvo suvereno zmago. Gruzijo so šokirali z navdihnjeno igro v napadu, kjer je prednjačil Klemen Prepelič s svojo na novo kultivirano predrznostjo.

V uvodni kolumni sem že nakazal, da sta Alen Omić in Prepelič izjemno napredovala. Veseli me, da se nisem prav nič zmotil. Tokrat pa moram pohvaliti tudi Jako Klobučarja, ki ga v napadu prav nič ne zmoti, da mora garati na 'enki', ki ni njegov primarni položaj. In seveda ne morem mimo Mihe Zupana, ki je spet dodal svoj obvezni delež, tako v obrambi kot tudi v napadu.

Včeraj je bilo več kot očitno, da je Zdovc po nebolečem porazu v soboto popravil napadalno mentaliteto svojih varovancev, ki so nastopili precej bolj predrzno kot dan poprej. In to kljub temu, da je bil tokrat že prisoten imperativ zmage.

Medtem ko se legendarni Dino Rađa v svoji zadnji kolumni ukvarja z vprašanjem, kdo je tisti igralec, ki bo hrvaško ekipo potegnil naprej, ko se bo ta znašla v škripcih, se lahko Zdovc ob tem le nasmiha, saj je ustvaril izjemno kompaktno celoto, brez izstopajočih imen.

Ekipa ne 'čaka' na tistega 'enega in edinega', ker ga preprosto nimamo. Pa tudi potrebujmo ne. Jure je bil pri Limogesu prav tako delavec, ki je garal za skupni cilj, zato najbolje pozna moč 'anonimnega' kolektiva, ki ne potrebuje posameznika iz druge dimenzije. Hrvatje za zdaj nimajo te sreče.

V duhu povedanega in videnega je pravi užitek opazovati, kako se je kolektivu podredil naš nominalno najmočnejši košarkar Zoran Dragič, ki nima težav s čakanjem na svoje minute. In te minute seveda pridejo, če si nanje pripravljen.

Kar počne Zdovc, je pravzaprav doziranje junaštva, ki ga je treba enakomerno razdeliti med vse. Gre seveda za zelo prefinjene psihološke prijeme, ki so laičnim očem bolj ali manj skriti. Vidno je predvsem zadovoljstvo samih košarkarjev, ki mu to vračajo na parketu.