V takih trenutkih se skušam vedno vprašati, kako realni so. Zrelativiziram upanje in navijaško vzdušje na racionalnost. Na razmislek o tem, kaj tisti tam na odru dejansko govori. Govoril je o ponosu, da je lahko ljudem znova dal upanje. Govoril je o tem, da je predsednik mladih. Potem je govoril o tem, da bo premaknil evropsko fiskalno politiko od varčevanja k rasti.

V spomin na površnost njegove volilne kampanje in sporočilnosti njegovega dobrikanja mladim. V enem od posnetkov se je srečeval z mladimi vseh slojev in barv, vse skupaj pa je spremljala skladba s cenzuriranim, skrajšanim naslovom Paris, v kateri ameriška bogataša, raperja Jay-Z in Kanye West opevata pregrešno drag življenjski slog ter nore zabave v francoski prestolnici. Ob tej glasbeni spremljavi pa se Francois rokuje z vse prej kot ljudmi, ki bi si lahko privoščili tak življenjski slog. Včasih je tako težko biti "kul".

Tudi pred dvema letoma in pol v bistvu ni deloval "kul", a je imel nekaj, česar Sarkozy ni imel. Relativno čisto politično zgodovino in malo sovražnikov. Zdaj ima vsega dovolj, od v javnosti razgaljenega zasebnega življenja do političnih tekmecev v stranki, ki ga ne vidijo več kot kandidata za predsednika države na volitvah čez dve leti in pol. Da o tekmecih v drugih strankah, z Marine le Pen na čelu, sploh ne pišem.

Kar je Francois Hollande obljubljal, je bilo lepo slišati. A je bilo očitno zgrešeno. Kot so bila povsem zgrešena pričakovanja, ki jih je francoska javnost namenila politiku. Če smo iskreni, potem so vsaj nadčloveška pričakovanja, ki jih naložimo na ramena navadnega človeka - vsaj naivna, če ne še kaj drugega. Francois Hollande ne dela čudežev. Politiki jih ne delajo. In to je povedal v četrtkovem intervjuju na francoskih televizijah TF1 in RTL. Priznal je napake. (Morda bi kdo lahko zdaj dvignil roko in rekel, saj to pa je čudež.) O politikih, ki veliko govorijo in malo povedo, bi težko napisal kaj relevantnega, a Hollande je tokrat morda le pokazal tisto, kar bi si želeli od vsakogar, ki prevzame neko družbeno odgovorno vlogo. Namreč, da sliši kritike in da se zaveda, kaj mu ljudje dopovedujejo.

"Mislite, da lahko Francozom rečem, ni mi uspelo v petih letih, a obljubim, da mi bo uspelo v naslednjih petih? To tako ne gre." Govoril je o visoki stopnji brezposelnosti, a izjava dejansko ne potrebuje konteksta.

Vsekakor je zanimivo, kako so pričakovanja definicija uspešnosti nekega politika. Zdaj se premikam v Bruselj, a se ustavim še v Washingtonu. Barack Obama. Koliko upanja, volje po spremembah, navdiha ... Zdaj na volitvah zmagujejo republikanci. Ne, to ni napoved za predsedniške volitve, a vseeno.

V zadnjem obdobju smo veliko pisali, govorili in brali o novi Evropski komisiji. O političnosti te komisije. O Jean-Claudu Junckerju. O t. i. evropskih temah, ki pa so po načinu ravnanja in političnih iger nekam sumljivo domače. O Junckerju krožijo podobna pričakovanja, kot so o Hollandu, le na bistveno bolj umirjeni in manj popularizirani sceni. Pričakovanja, da bo čez noč spremenil razmišljanje in delo Evropske unije. Da jo bo spremenil od znotraj, se pravi, da bo Angeli Merkel povedal, kar ji gre. Čeprav se od oktobra v evropskem pravnem okviru ni zgodilo nič posebnega, kar bi spremenilo vlogo ali delo Komisije v novembru. Barroso je veliko govoril. In se vdajal v nemoči. Juncker nima nikakršnih večjih pristojnosti.

Govorilo se je o glavobolih in boju egov, ki jih prinaša uveljavljeni politik na vrhu Evropske komisije. Začelo se je obetavno. Z retoričnim obračunom z Davidom Cameronom in pa Matteom Renzijem. A ker se v Bruslju skorajda vsaka juha poje bistveno bolj hladna kot se skuha, se je kaj hitro našel tudi kompromis za težave na relaciji London-Bruselj. Pri Rimu - bomo videli. A vedno računajte na kompromis. Kar hočem reči, ostalo je pri retoriki. David Cameron res dodatnih dveh milijard v evropski proračun ne bo plačal 1. decembra, tako kot je grmel. Komisija pa je priznala, da so pravila sicer res pravila, a se jih da tudi prilagoditi, če so morda preveč politično občutljiva.

In tako pravzaprav Jean-Claude Juncker že povzroča glavobole predvsem Jean-Claudu Junckerju. Zaradi države z najcenejšim gorivom daleč naokoli, zanimivo, vsekakor vabljivo poslovno prakso ter s tem povezanim ogromnim bančnim sektorjem. Luksemburg. Z večnimi očitki o davčni oazi, ki jo je dolgo vodil prav Juncker in ki zdaj napoveduje enake vatle za vse ter si zdaj prizadeva za enake davčne prakse v vsem enotnem notranjem trgu EU. Junckerja od tiste sredine novinarske konference po prvem zasedanju Evropske komisije ni bilo več na spregled. Kot ugotavlja EuObserver, se tiskovni predstavnik političnega predsednika Komisije Junckerja številnih vprašanj na temo politike nizkih davkov in tajnih dogovorov z multinacionalkami loteva skrajno birokratsko in suhoparno. Se pravi, tako kot je bilo doslej, ko je katera od zadev malce preveč zapekla... Kaj vse se je moralo zgoditi in koliko ljudi zamenjati, da se je vse skupaj spremenilo na način, da je vse ostalo isto. Juncker nas je v sredo pozival, naj ga kritiziramo, če si bo to zaslužil. Ne spomnim se, da bi Hollande že prvi teden tako trdo padel na trdna tla.