Nedavne ugotovitve dokumentarne oddaje televizijske hiše ARD, da naj bi vsak tretji dobitnik medalje z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev (med letoma 2001 in 2012) v svoji karieri užival poživila, se zdijo šokantne.

V resnici ne bi smele biti.

Med pojmoma vrhunski šport in šport pač ne gre kar tako postavljati enačaja. Šport naj bi častil pozitivne ideale, ki so se skozi čas in zgodovino na plečih medijev in sponzorjev precej spremenili. Če nam je všeč ali ne, šport je postal gospodarska panoga.

Vsi, ki smo ob koncu prejšnjega stoletja verjeli v pravljične zmage Lancea Armstronga, ki je od skorajšnjega srečanja s smrtjo zbral nečloveške moči in sedemkrat osvojil francosko pentljo, smo si morali priznati, da je šlo v resnici res za pravljico, v kateri je Armstrong kot avtor te pravljice iz svoje knjige iztrgal umazane strani. A te strani so se našle.

Težava pa nastane zaradi umazanih strani drugih goljufov, ki niso bili nikoli ujeti. Na njih lahko sklepamo zgolj posredno (od nenormalnih telesnih sprememb nekaterih atletinj pred številnimi desetletji do neverjetnih preskokov najboljših izidov zgolj v nekaj mesecih ...).

Dokumentarec nam da vedeti, da številni goljufi obstajajo. A kateri? Prav zato ne gre demonizirati gledalcev ob številnih francoskih cestah, ki so prejšnje tedne dvomili o poštenosti Chrisa Frooma. Polit urin je seveda krepko presegel meje okusa in športnosti, a zgolj razkriva blišč in bedo današnjega vrhunskega športa.

Cena tega je dvom.

In legalizacija dopinga? To je seveda neumnost svoje vrste. Na eni strani sicer razumem logiko, po kateri bi bili vsi športniki spet v enakem izhodiščnem položaju, a to seveda ni res. Tako kot si danes športniki lahko privoščijo različno kakovostne treninge, trenerje in opremo, bi še večje razlike nastale z uvedbo dopinga. Bogati bi si privoščili bistveno več. A ključni NE - poleg kršenja etike - izhaja iz zdravja. Doping namreč škoduje športnikovemu zdravju.

PS: Mimogrede, kaj pa je sploh zdravo? Je "vrhunski šport" zdrav?