Odločitev, da Nemčija stopi na pot energetskega preobrata, je dozorela že pred 14 leti. Po lanskih volitvah, po katerih je oblast spet prevzela velika koalicija, je energetski preobrat postal eden najpomembnejših nemških gospodarsko-političnih projektov prihodnosti. Razlogi za to so številni. Nemčija se je pred tremi leti, po jedrski katastrofi v Fukušimi na Japonskem, dokončno odločila, da do leta 2022 zapre vse svoje jedrske elektrarne; s povečevanjem deleža energije iz obnovljivih virov želi zmanjšati svojo odvisnost od uvoza nafte in zemeljskega plina; spodbujati želi inovacije in tehnološki razvoj in s tem ohranjati eno vodilnih mest v svetovnem gospodarstvu in tako vsemu svetu pokazati, da lahko tudi visoko razvita država deluje uspešno, čeprav večino energije pridobiva iz obnovljivih, in ne fosilnih virov energije.

Lani je Nemčija proizvedla dobrih 633 teravatnih ur električne energije in od tega, kot že omenjeno, dobro četrtino iz obnovljivih virov energije, pri čemer prednjačita veter in sonce, ki sta prispevala več kot polovico zelene energije. Drugi viri so še vodni viri, biomasa in v neznatnih količinah tudi geotermalna energija. Zaradi naravnih danosti je večina vetrne energije proizvedena na severu države, sončne elektrarne pa prevladujejo na jugu Nemčije. Ambiciozni nemški cilji predvidevajo, da bi do leta 2035 iz obnovljivih virov energije pridobili od 55 do 60 odstotkov elektrike in do leta 2050 že 80 odstotkov električne energije. Po mnenju strokovnjakov so ti cilji izvedljivi, tako visok delež elektrike iz obnovljivih virov pa ob kombinaciji z elektriko iz fosilnih goriv tudi ne bo vplival na zanesljivost dobave električne energije. Že zdaj, ko je dobra četrtina elektrike pridobljena iz obnovljivih virov, delež pa še narašča, spada Nemčija med vodilne države na svetu po zanesljivosti oskrbe potrošnikov z električno energijo.

Če je prehod na obnovljive vire energije prvi steber nemškega energetskega preobrata, pa drugi steber predstavlja večja energetska učinkovitost. Država zato spodbuja, čeprav še vedno ne dovolj, obnavljanje starih zgradb, njihovo energetsko sanacijo, pri novogradnjah pa spodbuja gradnjo nizkoenergetskih oziroma pasivnih hiš. Da bi še zmanjšala emisije CO2 na državni ravni, pa želi spremembe tudi na področju prometa, ki spada med glavne onesnaževalce ozračja. Poleg izdelave različnih sodobnih strategij mobilnosti državljanov (večje in učinkovitejše omrežje javnega prometa, uporaba koles, "carsharing" …) je država zasnovala tudi precej drzno strategijo avtomobilskega prometa. Država želi, da bi do leta 2022 po nemških cestah vozilo milijon avtomobilov na električni pogon. Strokovnjaki menijo, da je ob sedanjih spodbudah to neizvedljivo.

Trenutno je na nemških cestah približno 12.000 električnih in 40.000 hibridnih vozil, njihova cena pa je precej visoka. Npr. najnovejša različica električnega golfa stane približno 35.000 evrov. Res, da stroški vožnje z njim na 100 kilometrov znašajo le polovico stroškov pri klasičnem bencinskem motorju, a za večino uporabnikov je to še vedno predrago. Poleg tega lastnikom teh vozil posamezne zvezne dežele ne želijo priznati še dodatnih ugodnosti, kot je npr. vožnja po pasu za avtobuse v mestih, kar poznajo v državah, kjer so električni avtomobili še bolj uveljavljeni kot v Nemčiji (npr. Norveška). Je pa trg električnih avtomobilov očitno zelo zanimiv tudi za največje proizvajalce avtomobilov, saj naj bi imeli nemški avtomobilski koncerni letos na trgu že 16 različnih modelov električnih avtomobilov.