Iskri se zaradi težavnosti okrepljenega sodelovanja z Ankaro, ki ga je prinesla migrantska kriza. Poleg tega pa je to tudi nov dokaz vse skrajnejših prijemov sicer sredinskih politik v Uniji.

Migrantska kriza ter teroristični napadi, ki smo jih v zadnjem letu in pol doživeli na stari celini, so ustvarili ozračje strahu. Predvsem v Franciji je tako, saj tam že vse poletje odpovedujejo različne dogodke, ki bi sicer morali biti na prostem. Odpovedi se vrstijo s severa in z juga. Strah pred grožnjo s terorizmom je postal otipljiv in očiten. Razprava v javnem življenju in v politiki sicer še ni šla tako daleč, kot bi morda pričakovali, ne glede na to, da so ograje na mejah, pri vstopih na letališča in čez nekatere meje pa rasni predsodki zelo očiten znak sprememb, ki jih je doživela Evropa.

Evropski politiki so postali izrazito previdni, saj vedo, da izza prvega vogala vanje lahko skoči opozicija z bistveno bolj ostrim pristopom, s čimer se bo njihov razumel kot nepotrebna mehkoba, popuščanje, slabost. V Franciji je za vogalom Nacionalna fronta, še pred njo so opozicijski republikanci. Razlike med vladajočimi socialisti ter omenjenima strankama so predvsem v retoriki, a če boste prisluhnili predsedniku vlade Manuelu Vallsu ali pa Nicolasu Sarkozyju, so razlike bolj v niansah. V Veliki Britaniji je brexit vezan tudi na protipriseljensko retoriko. Tovrstne razprave so povsod v javnosti, pri čemer je še najhuje na spletnih družbenih omrežjih. Včasih smo rekli, da papir vse prenese, mar ne.

V Belgiji so nekateri v Flandriji s posmehom in zaničevanjem pospremili vest, da se je med počitnicami v Maroku smrtno poškodoval flamski najstnik, sicer maroških korenin. Začelo se je obmetavanje z vse bolj profanimi klišeji o tem, kdo je lahko kaj in zakaj.

Danes vsi vedo za Molenbeek. In o njem ne vedo nič dobrega. Odgovarjati na vprašanja, kako je v Bruslju, je kot šala. Vreme je zanič, poletje pa najlepša dva dneva v letu.

S Turki je razprava podobna. Imamo državo, o kateri pravzaprav vemo zelo malo. Barantanje, bazar, islam so besede, ki jih dodajamo omembi turškega. Priznam, pred mesecem dni se mi je možnost vojaškega udara v tem delu sveta zdela znanstvena fantastika. To, kar takšnemu dogodku sledi, podobno prinaša nejasnost, nekakšen kaos, ki omogoča marsikaj. In to je zmotilo marsikaterega politika v Evropi.

Turčija v EU-ju. Spet se je odprlo vprašanje končnosti postopka, ki traja že vrsto let. Turčija je država, ki že od leta 1999 nosi status kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Med tednom smo lahko od Evropske komisije slišali, da gre pri pogajanjih za postopek, ki nima določenega konca. Se pravi, da lahko država iz postopka izstopi (kar je storila Islandija), vstopi v EU, ali pa se nemara z EU-jem dogovori o drugačni obliki sodelovanja. Prav slednje je tisto, kar bi marsikje radi videli. Nemška kanclerka Angela Merkel je že pred vzponom na oblast veljala za izrazito nasprotnico turškega članstva v Uniji, pred leti sta skupaj s takratnim predsednikom Francije Nicolasom Sarkozyjem to nasprotovanje združila v predlog nekakšnega posebnega partnerstva. Pred dobrim mesecem je Sarkozy v Berlinu obiskal kanclerko in znova ponovil, da je turško članstvu v EU-ju nepredstavljivo.

Avstrija, ki se s skorajda vsakimi volitvami vozi med sredinsko in skrajnejšo politiko, je za marsikoga zgolj povedala tisto, kar si po tihem mislijo. Da Unija z ohranjanjem pristopnega postopka brez pravega razloga ohranja figo v žepu in javno govori nekaj, počne pa nekaj povsem drugega, več kot očitno tudi v upanju, da bodo v Ankari še naprej ustavljali migracije v Unijo. Prav tako je dejala, da Turčija pod to vlado ne dosega standardov, ki jih terja napredek na poti v EU. To glede na širitvena poročila o napredku, ki jih redno pripravlja Evropska komisija, ni nič novega.

Še več, EU se je pod migrantskim pritiskom, ali bolj rečeno, pritiskom, da je zaradi migracij treba nekaj storiti, odločila, da Turčiji gleda skozi prste. Zato tudi obljuba o pospešitvi pristopnih pogajanj, čeprav vam bodo pri Evropski komisiji vedno dali vedeti, da je napredek odvisen od tehničnega napredka države, ki se želi približati Uniji. Prav tako obljuba o odpravi vizumov do julija. Neresno. Glede na to, da je bilo jasno, da se to ne more zgoditi. Zdaj si v Ankari želijo, da bi se to zgodilo oktobra, a je zelo malo verjetno. Nedvomno je ta odnos treba pregledati in prilagoditi. Morda spremeniti v iskrenega? Prekinitev pogajanj ne bi bila smiselna in bi bila resna zunanjepolitična napaka, pravi prvi mož Evropske komisije Juncker.

Ta hip je Evropska unija v precepu med različnimi pogledi tako glede Turčije, migracij, ekonomije. Neupoštevanje razlik (včasih bi temu rekli razlike, ki lahko bogatijo) med članicami v Evropsko unijo prinaša razprave o propadanju, izstopanju in podobno. Vztrajanje pri politikah, ki nikakor ne vodijo nikamor, ni le evropska posebnost. Po reševanju grške krize, ki je ustvarilo številne dodatne težave, po zajezitvi migrantske krize brez odprave razlogov za migracije ter z odtujitvijo nekaterih delov družbe, ki jo prinašajo terorizem, migracije in dolžniška kriza, je Evropska unija na dobri poti nikamor. Žalostno je le, da so med čakanjem na spremembe Britanci spakirali kovčke, na šengenskih notranjih mejah so vzniknile ograje in terorizem je na novo zaostril družbene odnose ter na velika vrata vrnil strah in na njem utemeljene politike. Odgovorna razprava o tem, kako naprej, je nujna.