Izbiranje generalnega sekretarja Združenih narodov je s tokratno relativno odprto, javno kampanjo postalo bistveno bolj vidno kot doslej. Res je, da še zdaleč ne vidimo, kaj se dogaja v zakulisju, kdo lobira za koga in v zameno za kaj in kako poteka odločanje v državah, o katerih le redko kaj izvemo in kjer so nam notranjepolitična in družbena razmerja relativno tuja. A tudi v Evropski uniji le stežka razumemo vse notranjepolitične vzgibe, ki vodijo neko državo v odločitve, ki jih sprejema. Najsi bo doma ali na evropski ravni. Če ne razumemo estonsko ali latvijsko, potem je zelo očitno, da o dogajanju v teh dveh državah ne bomo izvedeli veliko. Nekoliko lažje je seveda s spletom, saj marsikatera medijska stran ponuja tudi vesti v angleškem jeziku, ki ga bolj ali manj razumemo skorajda vsi, ali pa spletne prevajalnike, pri katerih je treba pokazati le nekaj volje. A vendarle je svet tak, da je globalno relevantna informacija v angleškem jeziku. Tudi medijski svet nedvomno vodijo mediji in tiskovne agencije, ki poročajo v vsem (ali pa večini) razumljivem jeziku, zato se tudi realna slika občasno popači.

Vodi Portugalec, a želeli bi si vzhodnjaka
V zadnjem obdobju smo lahko v angleško pišočih medijih prebrali marsikaj o tem, kdo bi bil najprimernejši kandidat za vrh ZN-a. Če poskušam povzeti tista mnenja v tujih medijih, ki sem jih zasledil sam, potem lahko zapišem, da je vsem jasno, da v trenutnih glasovanjih prednjači portugalski kandidat, do nedavnega visoki komisar ZN-ja za begunce Antonio Guterres. Kar je zanimivo, je to, da skorajda vsako besedilo ali stališče poudarja, da obstaja med državami, med mediji, med zainteresirano javnostjo, nekakšno prepričanje, da bi morala tokrat na vrsto priti ne zgolj Evropa, temveč vzhod te celine. Še bolje bi bilo, če bi na čelo ZN-a prišla generalna sekretarka iz vzhodne Evrope.

In tako seveda pridemo do Kristaline Georgieve. Ta je v trenutni Evropski komisiji ena najbolj cenjenih članic, njeno delovno področje ni ravno vidno, saj je pristojna za proračun in človeške vire. Prvotna bolgarska kandidatka za New York je bila prva dama Unesca Irina Bokova, ki je po nekaj slabših neformalnih glasovanjih izgubila podporo v bolgarski vladi. Georgievo naj bi podprla tudi nemška kanclerka Angela Merkel, kar bo verjetno za nekatere v EU-ju sicer jasen signal proti, a vendarle. Pomaga seveda predvsem to, da je Georgieva članica Evropske ljudske stranke, najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu.

Bruselj odkrito navija za Bolgarko
Nedvomno Georgieva v birokratskem mehurčku po imenu Bruselj zelo visoko kotira. Trenutna podpredsednica Komisije je v preteklosti službovala pri Svetovni banki, tukajšnji mediji hvalijo njeno delovno etiko, odločnost, celo smisel za humor siceršnje proračunske komisarke. Da, uganili ste, v Bruslju streljajo z vsemi topovi za Georgievo. Ne sicer vsi, a vendarle.

Kaj dejansko potrebuje ZN, je drugo vprašanje. Slišimo ocene, da je sistem načet, da je zlomljen in da ga je treba popraviti. Kakorkoli pogledate, Georgieva, Guterres in še kdo drug so predstavniki evropske politične elite, ki že lep čas menja stolčke na najvišji evropski, tudi svetovni ravni. Se pravi, politični težkokategorniki. A podobno kot trenutni prvi mož OZN-a Ban Ki Mun še zdaleč ne svetovno znani politični težkokategorniki. No, Guterresu morda delam krivico, konec koncev je bil njegov glas na čelu UNHCR-ja dobro slišen. Portugalec je sicer socialist, če ste se morda spraševali.

Glavno breme zapuščine - sirska vojna
Banova zapuščina? Njegov mandat se končuje z nadaljevanjem večletne sirske vojne, o njenem koncu oziroma o pristopih za njen konec se v ZN-u ne morejo poenotiti. Seveda, Ban ni kriv za to, da se na sirskih tleh igrajo največji in tisti z največjimi interesi, a vseeno so trenutne krize tudi odraz otopelosti ZN-a, ki v mednarodnem političnem smislu ne igra vidnejše vloge. Multilateralno diplomacijo so v zadnjih letih nadomestile ad hoc vzpostavljene manjše skupine zainteresiranih akterjev, ki prek kvartetov, bilateral ter takšnih ali drugačnih koalicij voljnih spremljajo in usmerjajo krizne razmere v svetu. Kdaj ste nazadnje slišali ali brali stališče Ban Ki Muna o Siriji in kdaj stališče ameriškega ali ruskega zunanjega ministra?

Verjetno tudi zato relativno javen pristop iskanja novega generalnega sekretarja. Vse skupaj zelo spominja na zadnje evropske volitve v EU-ju, ko so si predstavniki institucij izmislili nekakšne vodilne kandidate (Spitzenkandidate) za mesto predsednika Evropske komisije, da so potem svojim političnim skupinam na volilnih plakatih dodali neki splošni, enotni predznak. S tem so skušali tudi v javnosti okrepiti moč in veljavo, videz položaja predsednika in same institucije Evropske komisije. Junckerja ljudje marsikje poznajo. Za predsednika Evropskega parlamenta Schulza nisem povsem prepričan, kaj šele za druge komisarje ali komisarke v Junckerjevi ekipi. Verjetno več ljudi pozna evropske poslance, kot so Marine Le Pen, Nigel Farage, Guy Verhofstadt ipd.

Videz gor ali dol
A naj se vrnem k izboru generalnega sekretarja ali sekretarke ZN-ja. Tovrstni politično-javno-diplomatski poskusi sicer res morda delujejo dobro, a po drugi strani ustvarjajo tudi izrazito nerealna pričakovanja. Konec koncev, pri Evropski komisiji so izbirali predsednika, ki vodi institucijo, ki je v službi držav članic. Njene pristojnosti so vsaj na področju konkurenčnosti ali pri interpretaciji evropskega pravnega reda tako rekoč izjemne. Drugače od prvega moža svetovne organizacije. Gre za prvega človeka sekretariata, ki je povsem v službi držav članic Združenih narodov. Ban Ki Mun je bil izrazito tih generalni sekretar. Tokrat skušajo (hote ali nehote) z glasnejšim in vidnejšim izborom to spremeniti ter Banovemu nasledniku ali naslednici ponuditi boljšo, bolj transparentno, z javno vidnostjo tudi bolj legitimno podlago za delo v prihodnje. Videz torej, ki naj morda le pripomore tudi k dejanski moči oziroma moči njegovih ali njenih stališč, k ustvarjanju nekakšne osebnostne in politične teže v mednarodni javnosti. Pa čeprav nas zgodovina uči, da je treba za moč in vpliv v ZN-ju imeti predvsem moč veta. Videz gor ali dol.