Ortopedi v svoji razlagi še posebej opozarjajo, da se starši težko sprijaznijo s svetovanim posegom, ko gre za amputacijo. Vendar so tokrat v zmoti. "Težko sprijaznijo" niso prave besede, s posegom se sploh ne bodo sprijaznili - ne le starši, ampak državljani Slovenije. Ne gre več le za ljubkega dečka, ki je s svojo zgodbo ganil vse srčne ljudi, gre za vse nas, ki se brez medicinskega znanja sprašujemo, kako je mogoče, da so starši sami prisiljeni zbirati denar za poseg, ki bo usodno vplival na nadaljnje življenje njihovega potomca.

Zavrnitev posega je cvet ortopedske stroke pospremil s pojasnilom, da so postopki ameriškega zdravnika "dolgotrajni, potrebne so številne operacije in aplikacije zunanjega fiksatorja, poleg tega trajajo do konca otrokove telesne rasti, rezultati pa so nezanesljivi". Tudi neuki razumemo, da je amputacija vse nekaj drugega – postopek je kratek, številne operacije niso potrebne, fiksator tudi ne, rezultat pa je več kot zanesljiv - noge namreč ni več.

Da plačana napotitev v tujino ni mogoča, zapišejo bele halje. Ker niso bile izčrpane vse možnosti zdravljenja pri nas. Saj, ker otrok nogo še ima. Ko je ne bo več, bodo izčrpane. Bodo takrat odobrili zdravljenje v tujini? Ko dr. Paley ne bo imel več kaj pomagati? Gospodje, pa koga imate za norca?!

Je kdo izračunal, koliko državo stane invalidnost otroka, jutri odraslega? So tisti, ki tako varčno odmerjajo sredstva, pomislili, da bodo prihranili le na kratek rok. Pustimo ob strani kakovost življenja posameznika, ta po navadi niti ne šteje. Tudi finančno ni opravičila za tako poniglavo ravnanje.

Je kdo izmed tistih, ki so se podpisali pod strokovno mnenje, izprašal svojo vest? Bi ravnal enako, če bi šlo za njegovega otroka? Ali zanj osebno? Je to, da nečesa ne poznaš dovolj dobro – v tem primeru dela ameriškega zdravnika –, dovolj tehten razlog za zavrnitev? Nikogar niso prepričali, da je.

Je prav, da se je morala Renejeva mama o drugih metodah zdravljenja podučiti kar sama na spletu? O tem, da obstajajo različni načini zdravljenja, pa čeprav jih pri nas ne izvajajo, nas mora seznaniti zdravnik. Le tako se lahko ohranja zaupanje, na katerem temelji odnos med zdravnikom in bolnikom.

Bi enako ravnali, če bi šlo za cenejši poseg? Je prav, da postavimo meje v denarju, ko gre za zdravje? Kje naj bo ta meja in ali naj velja za vse enako? Odgovor na svoji koži občutimo vsak dan, zato je Rene vsak izmed nas.

In kje so zdaj vsi tisti, ki slišijo na predpono varuh? Človekovih, bolnikovih, otrokovih pravic. Zakaj ne kričijo na ves glas? Zakaj se niso zganili takoj, ko je bila Renejeva nogica prvič omenjena v povezavi z donacijami in dobrodelnostjo. Ste zaspali, spoštovani varuhi? Ali so se tudi vas polastili ravnodušnost, birokratska otopelost in sprijaznjenost, da tako pač je, in pri tem niti zardevate ne več?
Na predstojnika klinike za ortopedijo Vaneta Antoliča letijo sumi, da je od dobaviteljev ortopedskih pripomočkov zahteval deset odstotkov od poslov za donacije Društvu za razvoj ortopedije, katerega član je, nato pa so bila donacijska sredstva porabljena tudi za namene, ki nimajo nič opraviti z ortopedijo, med drugim za društvene kolesarnico, ograje in pogostitve. Če bi gospodje ortopedi ta denar naložili za učne ure pri dr. Paleyu, morda amputacije danes ne bi predpisovali s tako neznosno lahkostjo.