Štiri mesece. Toliko časa je trajalo, da so o teoriji zarote prepričani posamezniki, potem ko so dan za dnem, uro za uro verbalno nadlegovali zaposlene in goste nacionalne RTV-hiše, na silo uresničili svojo zahtevo, da se pojavijo na malih zaslonih nacionalke. Če smo bili v preteklosti navajeni, da so to prizori iz okolij, ki jim pravimo nedemokratični ali še kaj hujšega, se je zdaj zgodilo nam.

Sorodna novica Policisti že julija predlagali prepoved shoda, a jih je ljubljanska upravna enota zavrnila

Zakaj? Zato, ker se sovražnost proti medijem ustvarja na vsakem koraku. Ker z očitki o pristranskosti, cenzuri in medijih kot dežurnih krivcih za vse opleta vsak, ki ima le nekaj minut časa, začenši z vrhom državne politike. Zato ker taisti vrh ni sposoben nobene resne obsodbe stalnih pritiskov na neodvisnost medijev. In, bodimo neposredni ‒ samo za to gre. Besedno nasilje, ki je sinoči eskaliralo v nasilni vdor, pomeni nedopusten napad na avtonomijo javnega medijskega servisa, preštevilnim pa je še vedno samoumevno le to, da bi z globami sankcionirali besedno obračunavanje s predstavniki oblasti, mediji pa naj prenesemo vse. Tako nam (žal) ne preostane drugo, kot da se vprašamo, kako nizko bomo še dovolili spustiti že tako prenizko spuščeno mejo dopustnega.

Verjetno do točke, ko bo vendarle prevladalo spoznanje, da ne gre samo za RTV ali denimo STA. Ampak gre za to, da se v nekdaj po resni demokraciji hrepeneči deželi počasi, a vztrajno rušijo vsi osnovni postulati sodobne demokratične ureditve.