Ko sem se zjutraj iz avtomobila ob cesti nenadoma zastrmel v berača z odrezanim nosom, sem iz svoje zavesti preudarno umaknil vsa čustva. To sem preprosto moral storiti, kajti za zgodbe, ki sem jih poslušal in videval čez dan, preprosto ni ustreznega pridevnika.

Tako kot deklica, ki pri svojih dvanajstih letih po dvanajst ur na dan lupi pistacije, še nima ustreznega ženina. Če ji ga bo izbral oče, bo svojo usodo preprosto morala sprejeti, druge izbire nima. Ali pač?

V centru za opekline sem se pogovarjal z žensko, ki je bedela ob iznakaženi sestri. Polila se je z oljem in se zažgala. Doma so jo vsakodnevno pretepali in nekega dne je bilo dovolj. Ni imela sreče in je za zdaj preživela. Zdaj je v še večjo bedo pahnila sestrino družino, ki se za njeno zdravljenje izdatno zadolžuje, čeprav še ni znano, ali bo bolnišnico zapustila živa.

Če jo bo, bodo morali zanjo skrbeti in jo skrivati pred ljudmi, ki jim je dolga leta svojega gospodinjskega suženjstva kuhala, čistila, prala in ob tem zakrivala svoj zgaran obraz.

To so zgodbe, ki jih živijo resnični ljudje. Ogromno jih je. Vsi bi radi zbežali, pa nimajo kam. Nihče jih ne mara. Otrok, s katerim sem se pogovarjal v zavetišču, je že pravi veteran preživljanja. Čeprav mu pod nosom šele začenjajo poganjati prvi puhasti brki, ima za sabo že dvomesečno odvajanje od heroina.

V svet mamil ga je v zgodnjem otroštvu pahnil njegov stric. Bolečine so bile neznosne. Bo zaradi izkušenj z odvajanjem njegovo suženjstvo na ulici postalo kaj manj neznosno? Bo zdržal?

Ulice so preplavljene z mamili. Uničevalci življenj se svobodno sprehajajo po njih, medtem ko so zapori za mladoletnike polni. Imajo tudi zaprte oddelke. Položaj v njih se je menda drastično izboljšal – pred časom se je v majhnih zaprtih prostorih gnetlo toliko otrok, da se niso mogli niti uleči.

Pristojni tožilec mi je prijazno pojasnil, da je najvišja zagrožena kazen za mladoletnike sedem let in pol. Ravno med mojim obiskom jo je uslužbenka v pisarni tožilstva "urejala" enemu izmed otrok, vendar je šlo za umor, ne za kak moralni prestopek, kot je na primer beg iz dogovorjenega zakonskega jarma.

Iz Afganistana zdaj bežijo zahodne sile, ki so vojno upravičevale tudi z vidnim izboljšanjem pravic žensk. Toda ne bodo mogle pobegniti. Njihova strahopetnost se bo na tak ali drugačen način vrnila.
Kaj čaka te otroke v življenju? Samomor? Mamila? Skrajnost? Izjemoma tudi kakšna uspešna zgodba. Moj prevajalec je kot otrok sam delal na ulici. Ni imel premožnih staršev, danes poučuje na univerzi, s svojim znanjem prostovoljno pomaga v pomembni bolnišnici in občasno tudi prevaja. Seveda pa si želi čim prej ven iz države.

Njegov prijatelj je mlad poslovnež, ki ima številne ideje tudi za morebitne slovenske posle v Afganistanu, a trenutno se Afganistana vlagatelji bojijo. Čakajo na uraden konec volilne agonije. Tega še vedno ni.

Afganistan je kot v transu. Le še čaka. Vsi so prepričani, da gre za stvar nekaj ur. Ne morejo več čakati. Grožnje z nasiljem ob morebitni zmagi "napačnega" kandidata pa se kar vrstijo. Ljudje so prestrašeni.

Številni so postavili na kocko svoje okončine in tudi življenja, zato da so volili. A njihove sanje o demokraciji so se kmalu razblinile.

Med vsemi temi srhljivimi prizori sem vljudnostno sprejel vabilo na proslavo, na kateri so otroci žonglirali in prikazali svoje spoštovanja vredne akrobatske sposobnosti. Kdo žonglira z njihovimi življenji? Morda se bodo nekoč zaposlili v vojski in bodo neusposobljeni dobili priložnost za razminiranje. Tako kot gospod, ki leži v centru za opekline. Seveda ne bo nikoli prejel nobene odškodnine.

Zdravnik Jamar Afshar je obupan. Po odprtju so bili "in". Donatorjev je bilo na pretek. Danes ni več nobenega. Napoveduje, da bodo morali, če se bo hinavščina Zahoda in njegove pomoči še naprej nadaljevala, najpozneje v letu dni zapreti svoja vrata. Pozna Slovenijo, a jo ima v zelo slabem spominu. Zakaj?

Proslava se je končala predčasno, saj jim je zagodla tehnika in nenadoma se je le pojavil čas za nakup kruha in vode na ulici v bližini mojega hotela. Ljudje so neverjetno prijazni, le nekateri pa zgolj strmijo v prazno.

Praznina v njihovih očeh je podobna praznini v votlini v Bamyanu, kjer je nekoč stal kip Bude. S svojo odsotnostjo pove veliko več kot vsi naboji, vsa eksplozivna sredstva skupaj. Govori o humanosti, ki smo jo vsi mi nekje izgubili.

Na ogled znamenite praznine v Bamyanu se tokrat ne bom podal, upam pa, da bom kmalu našel čas za svetovno zgodovinsko dediščino v Heratu.

Ne iz poceni turističnih vzgibov, temveč zgolj v opomin, da si ne bi interpretacije afganistanske sedanjosti spet uzurpirale kakšne rasne teorije, ki v današnji Evropi uspevajo še bolj kot fige, grozdje in dateljni v Heratu.