Še podrobneje namreč lahko spremljaš tako taktične novosti in "norosti" (igro s sedmimi v napadu) kot seveda delo sodnikov in delegatov. Zame so bili vedno v ospredju igralci, za svetovno in evropsko zvezo pa popolnoma nekaj drugega. V nekih drugih časih dobro osebno počutje (sprejemi, darila, prijetna družba), danes pa seveda denar. Nobena skrivnost ni, da so TV-pravice in pokrovitelji zagotovilo dobrega zaslužka za obe zvezi, kakšna drobtinica pa vedno ostane tudi gostitelju.

Morda je danes kaj drugače? Ne vem natančno, predpostavljam pa, da se veliko ni spremenilo. No, TV-pravice so zagotovo bistveno dražje oziroma IHF in EHF imata večji prihodek. Zagotovo pa se ni veliko spremenilo med sodniki in funkcionarji. Res so bili med funkcionarji nekdaj ugledni posamezniki (tudi danes so, vendar manj opazni), ki so krojili usodo posameznim reprezentancam. Skoraj pravilo je bilo, da se mora gostitelj uvrstiti vsaj v polfinale, in če se to zgodi, je prvenstvo rešeno. Da, rešeno, vendar na škodo nekoga drugega. In tako je tudi danes. In kdo mora, poudarjam, mora za to poskrbeti? Odgovor je jasen. Kdo drug kot sodniki.

Sorodna novica Nemci po drami Hrvatom vzeli polfinalne sanje

Ne verjamete? V spomin si prikličite ponedeljkov obračun Hrvaške in Nemčije ter sojenje danskih sodnikov Gjedinga in Hansena. Preprosto ne morem verjeti, da si nekdo upa tako soditi pred številnim svetovnim avditorijem. Sprva sem pomislil na napake, ki so sestavni del dela tako igralcev, trenerjev kot tudi sodnikov, potem pa ... Zdaj si upam trditi, da sta zavestno sodila v korist Nemcev, ki imajo tako kot Danci že vrsto let naklonjenost odločilnih funkcionarjev tako IHF-ja kot EHF-ja in posledično njihovih oprod, gospodov sodnikov. Ne morem se znebiti vtisa, da morata na vsak način v finalu igrati Danska in Nemčija. Prirediteljici!

Bodite prepričani, da bo, ko bo povsem jasno, kdo je v polfinalu, sojenje spet normalno. Da, svoje delo bodo oprode opravili in na koncu bo v poročilih napisano, da je bilo vse na visoki kakovostni ravni. Lahko bi, seveda s spremembo datuma, kar prepisali končna poročila zadnjih 15, 20 let.

Pa se nehote vprašam, zakaj tako? V tej neprijetni rokometni zgodbi, ki bo seveda na tak način, daleč od gosposkega (lahko bi uporabil tudi kakšen drug izraz) športa, gre za več. Kaj mislite, zakaj je toliko prostora za subjektivne sodniške odločitve? Odgovor je zame preprost: če bi bila pravila natančnejša, potem marsikateri gospod ali pa sama zveza ne bi imela več odločilnega vpliva na razplet posameznih tekem. Ne poznam trenerja ali selektorja, ki se ne bi zavzemal za natančnejša pravila. Vsi v en glas zatrjujejo, da je treba marsikaj, ne samo nekaj spremeniti. Pa se ne zgodi skoraj nič. Res je, uvedli so sodniški ogled TV-posnetka, ponekod imajo posebni kameri na prečkah ... Znani so pomembnejši predlogi sprememb sodniških pravil, recimo omejitve časa napada, natančnejša opredelitev prekrška v napadu in še marsikaj drugega. Navsezadnje tudi boljše nagrajevanje sodnikov.

Sorodna novica Vele(ne)mojstri ob odhodih!

Marsikje so opravili najrazličnejše praktične preizkuse, jih posredovali ustreznim komisijam IHF-ja in najpogosteje odgovorov ni bilo. Nekoč mi je, žal pokojni, Branislav Pokrajac pokazal študijo predloga izvajanja devetmetrovke in pripravil številne posnetke v želji po bolj dinamični igri v napadu ter na koncu ostal brez odgovora. Odveč je govoriti o predlogih za tri sodnike na igrišču, za sodnika za zapisnikarsko mizo in selitev delegata (navadno ni bil nikdar sodnik) na prostor za gledalce. Ste kdaj prešteli ljudi, ki sedijo na posebnem prostoru za zapisnikarsko mizi kot predstavniki IHF-ja? Niste? Naj vam pomagam, rezervna sodnika, uradni predstavnik IHF-ja, tehnični delegat IHF-ja in še trije za tehnične naloge. Pa to kaj pomaga?

Nisem prepričan, da vodilni funkcionarji s predsednikom Hassanom Moustafo na čelu natančno vedo, kaj počnejo. Verjamejo v svojo, žal napačno, pot. Na žalost v škodo rokometa, ki tako vse bolj izgublja korak s košarko ali pa ga je že izgubil. Tudi ta ima zelo velike organizacijske težave. Morda ne bi bila odveč pot v Nyon, k Uefi, in prepričan sem, da bi tudi predsednik Aleksander Čeferin s svojo ekipo našel kakšen pameten nasvet.

V ponedeljek je bila odveč Hrvaška, včeraj Slovenija (EP 2018), ne vem, kdo je na vrsti jutri in pojutrišnjem? Vem pa, da bodo spet imeli prste vmes oprode, odločilni pa bodo, tako kot doslej, možje v ozadju, ki bodo tako kot vedno doslej ostali čistih rok.

Na koncu se vračam k predsedniku IHF-ja Moustafi z vprašanjem, čeprav vem, da ne bom dobil odgovora, ali je s čisto vestjo zapisal tako lepo misel, ki ste jo lahko prebrali v podnaslovu?