Ni jih malo, ki razmišljajo samo o denarju in pravijo: češ, kaj pa moremo predsedniku Milan Mandariću, saj vse to počne s svojim denarjem. No, in prav v tej misli je največja napaka. Seveda je res, da je on gospodar svojega denarja in da lahko s spoštovanjem veljavne zakonodaje počne, kar hoče. Tu mislim predvsem na dajatve, davke in vse, kar spada k normalnemu poslovanju bodisi pravne bodisi fizične osebe. To zame sploh ni problem, kajti za to so pristojni določeni organi in institucije, in za zdaj jim verjamem, da svoje delo opravljajo vestno, po zakonih in predpisih.

Seveda nisem strokovnjak, da bi ugotavljal lastniške podrobnosti NK Olimpija, vendar kolikor razumem objavljene podatke, je predsednik Olimpije Mandarić 100-odstotni lastnik podjetja, ki je 74-odstotni lastnik NK Olimpija.

Torej zelo preprosto, nekdo je lastnik 26 odstotkov, in laično predpostavljam, da lahko le društvo, ki mora biti organizirano po veljavnem zakonu o društvih v Republiki Sloveniji. Na spletni strani NK Olimpija je mogoče razbrati, kdo je predsednik, kdo so člani izvršnega in nadzornega odbora in kdo so člani disciplinske komisije. Največjo odgovornost imajo člani izvršnega odbora, v katerem so Milan Mandarić, Sebastjan Cimirotič, Sanja Karlica Tratnik in Marko Apollonio. Lahko si mislite, kdo je tisti, ki vodi izvršni odbor.

Tole je moje mnenje: če malce vse poenostavim, bi lahko zapisal, da ima Mandarić tudi tistih 26 odstotkov, ki jih pa po zakonu ne bi smel imeti.

Pa če sem še bolj iskren, me okrog lastništva in denarja, mimogrede maja, ko bo bilanca, bomo videli, kakšna bo izguba, tokrat niti ne zanima preveč. Zastavil sem si namreč vprašanje, ali je gospodu Mandariču res nekdo dovolil, da razprodaja ugled kluba, ki ima seveda dolgo in ne nazadnje tudi uspešno tradicijo? NK Olimpija (nalašč izpuščam vse oblike formalnih organiziranosti) je spoštovan klub tako v Sloveniji kot v Evropi. V njej so igrali številni mednarodno uveljavljeni igralci, ki so seveda ime Olimpije ponesli po svetu. Torej, preprosto ne gre za vaški klub, v katerem lahko, ne glede na lastništvo, vsak dela, kar hoče. V tem primeru Mandarič.

Prepričan sem, da se marsikje po Evropi norčujejo iz vsega, kar počne Mandarič. Seveda so na svetu tudi njemu podobni, vendar jih ni prav veliko. Od sezone 2015/16 do danes je prišlo do 11 zamenjav trenerja. Zdrava pamet ti preprosto narekuje, da je res nerazumljivo zamenjati trenerja, ki je osvojil državno prvenstvo in pokal (Igor Biščan), ali pa je izgubil le eno od 15 tekem (Zoran Barišić). Take menjave so absolutno plod ozkih razmišljanj liberalnega kapitalista, ki je najbrž prepričan le v denar. Ne zanimajo ga okolje, tradicija, zgodovina, in če hočete, ugled. Vendar to je pred njim nekdo pridobil, priboril, zaslužil, prigaral ...

Ne bom posegal v obdobja jugoslovanskega nogometa, ko je bila Olimpija spoštovan klub. Še kako dobro pa se spomnim Olimpije v 5. ligi in kako z zanosom in ponosom so pravi privrženci Olimpije takrat gradili tako imenovano novo Olimpijo. Igrali so tekme v krajih, za katere so prvič slišali, in na koncu vsako leto napredovali do prvoligaškega statusa. Tudi čas Izeta Rastoderja, ki ga navijači žal niso razumeli in sprejeli, so bili prijetnejši. Res ni bilo lovorik, vendar v tistem času je naveza Rastoder – Milenko Ačimović poskrbela za mlade slovenske igralce, ki jih je Mandarič seveda hitro razprodal.

In na koncu se vračam k vprašanju, kdo bo ustavil ravnanja predsednika Mandariča ? Na hitro bi odgovoril nihče, vendar le ni tako. Svoje delo bi morali drugače opraviti člani izvršnega odbora, zagotovo bi morali imeti več vpliva pokrovitelji, ki sodelujejo z NK Olimpija (najbrž ni najbolje sodelovati z nekom, ki ga doma in po svetu zasmehujejo), absolutno trenerska organizacija pri NZS-ju, in če hočete, tudi navijači.

Vem, kaj boste rekli, nič ne bi pomagalo. Morda imate prav. Je pa še ena rešitev. Predsednik (berite lastnik) naj poplača vse dolgove, če jih ima, proda klub čist ( takega, kot ga je kupil od Rastoderja) preudarnejšemu gospodarju in naj odide na zaslužen dolg, dolg dopust. Pa ne samo on. Tudi tisti, ki so prišli v klub po njegovem izboru.