Že leta 2000 sem bil navdušen nad slovensko navijaško prisotnostjo v Amsterdamu, ko so naši nogometaši prvič igrali na velikem turnirju. Takratna ocena: več kot 10.000 slovenskih duš in src. Če je to že bližnja preteklost, se ni težko spomniti na "sveža" primera: nastopi naših košarkarjev na EP-ju v Carigradu in tekme rokometašev na EP-ju na Hrvaškem. V obeh primerih je bilo na gostovanju blizu 5.000 slovenskih navijačev. In, če hočete, pretekli teden v Planici, čeprav naši skakalci niso imeli briljantne sezone, v štirih dneh uradno 58.000 gledalcev.

Zakaj tak uvod? Zato ker je 4.327 obiskovalcev na torkovi prijateljski nogometni tekmi Slovenija - Belorusija posebej žalosten rekord. Tribune lepih Stožic so bile skoraj prazne, žalostne. Ja, Slovenija je zanesljivo izgubila štiri dni prej v Celovcu, Belorusija v tem trenutku res ni posebej privlačna reprezentanca, vendar ...

Tu pa se moram ustaviti. Ne glede na vse je šlo le za prvi letošnji nastop državne reprezentance in ne nazadnje, Boštjan Cesar je po 15 letih sklenil reprezentančno pot. Poslovil se ni kar nekdo, poslovil se je kapetan, rekorder po številu nastopov v izbrani državni vrsti, poslovil se je, če hočete, človek, ki je na vsaki tekmi igral s srcem in dušo.

4.327 slovenskih navijačev si seveda zasluži pohvalo. Kljub ne prav prijetnemu vremenu so prišli v Stožice in še več, kar pogostokrat so se oglasili in poskušali prebuditi tekmovalno slabo Slovenijo. In kje so bili drugi "izbirčneži", ki prihajajo gledat samo privlačne tekmece slovenske reprezentance? Pridejo zaradi drugih? Seveda, tudi tako si lahko odgovorimo na vprašanje, zakaj tako skromen obisk.

Nehote pa se poraja nekaj vprašanj tudi vodstvu Nogometne zveze Slovenije. Bilo bi preveč naivno in prepotentno, da bi jih poučeval o privlačnosti reprezentance Belorusije. Si pa lahko dovolim razmišljanje, da bi bile tribune v Kopru ali v Novi Gorici absolutno bolj polne. Tudi tekmovalni pogoji so zagotovo sprejemljivi. Mislim na vreme in igralni površini. Seveda vem, da bi bilo gledalcev, tudi če bi bile na obeh stadionih tribune polne, manj kot v Ljubljani, vendar vzdušje in morda posledično tudi igra naših fantov bi bila če ne že bolj kakovostna, pa zagotovo vsaj bolj srčna. Po moji oceni je bil tudi čas tekme v tem letnem času v našem okolju prepozen. Morda je bolj vabljiva recimo 18. ura. Čas je primeren tudi za obiskovalce zunaj kraja tekme in tudi za posebej povabljene šolarje.

In še nekaj. Malce je ob načrtovanju domače tekme le treba pogledati, kaj in kdaj se dogaja na svetovnih in evropskih zelenicah. Prav torek je bil izredno bogat s kakovostnimi tekmami, ki so se v glavnem začele pol ure pozneje kot v Ljubljani. Najbrž je kdo prav zaradi tega ostal doma pred TV-zaslonom.

Zavedam se, da je seveda tudi na strani prirediteljev veliko razlogov za tako odločitev, kot so jo sprejeli za tekmo Slovenije in Belorusije. Prepričan sem, da so si tudi na NZS-ju želeli več gledalcev in zagotovo bi morala biti ob naslednjih, odločilnejših tekmah precej večja skrb tudi obisk. Nekaj pa vodstvo NZS-ja in pristojne službe le ne morejo storiti. Česa? Slovenskih navijačev ne morejo prisiliti, da pridejo na tekme. Privabijo jih le dobre, srčne in posledično uspešne igre. Slovenski navijači so že večkrat dokazali, da radi hodijo spodbujat slovenske reprezentante, in če me občutek ne vara, bodo nogometaši v prihodnje ob splošnem dobrem vzdušju še kako potrebovali vsekakor tudi "pomoč" s tribun.

Se tega zavedajo tudi igralci? Prepogosto imam občutek, da "domačega" vzdušja, ko morajo že naslednje jutro nazaj v klube v tujini, ne doživijo v pravi meri.