Nehote se mi je po tem, ko sem vse to poslušal, bral, utrnila misel, da pravzaprav selektor Veselin Vujović in morda še kdo res ne ve, kaj bi počel z dolgoletnima reprezentantoma. V en glas je bilo nekoč slišati, da sta po Riu sklenila sijajno reprezentančno pot, potem pa kvalifikacije za evropsko prvenstvo in na koncu priprave za svetovno prvenstvo.

In začelo se tisto, česar slovenski rokomet res ne potrebuje. Nesporazum, no, lahko bi zapisal tudi drugače - vsaj ko gre za Gorazda Škofa. Vujović eno, Škof drugo in spet smo na dveh bregovih. Zakaj? Preprosto zato, ker nekdo noče prevzeti odgovornosti za končno odločitev! Kdo? Po mojem globokem prepričanju selektor. On in nihče drug, kajti trdno sem prepričan, da o tem ne odločajo predsednik, generalni sekretar, člani upravnega odbora ali člani strokovnega vodstva. In narobe bi bilo, če bi. Torej, odgovor je jasen. Zagotovo velja: predsednik je zadolžen za kadrovanje selektorja, selektor pa za igralce!

In kako, po svoje lahko, se je bilo tokrat odločiti, da Uroš Zorman in Gorazd Škof končata reprezentančno pot. Svoje sta opravila res fantastično, poslovila bi se z enim izmed vrhuncev reprezentančne kariere (beri: olimpijske igre), sama, poudarjam, sama sta racionalno napovedala slovo. In kar je zame še pomembneje od posameznikov: povsod po svetu zdaj razmišljajo o novih reprezentančnih generacijah, ki naj bi enega izmed svojih vrhuncev dosegle na olimpijskih igrah v Tokiu 2020. In tudi v naši reprezentanci smo na dobri poti, da dobimo po Borisu Deniču zdaj še Vujovićevo generacijo in preprosto ne gre drugače, da eni odidejo, drugi pridejo. Tako je v življenju in tako je tudi v rokometu. Tudi slovenskem.

In potem zakaj tako početje? Ne vem natančno. Lahko samo ugibam. Se morda kdo boji slabe uvrstitve na svetovnem prvenstvu v Franciji? Se morda kdo boji, da bo predsednik Franjo Bobinac posegel po kadrovskih spremembah? Ali pa gre morda za kaj drugega, česar jaz ne razumem?

Meni so vedno najbližje razmišljanja, da si je treba zastaviti velikopotezne cilje. Ali sta vrhunca nove generacije EP 2018 in morda SP 2019? Odgovor je odločen: ne! OI 2020? Spet odločen, vendar tokrat: da!

Torej nekaj manj kot štiri leta ima strokovno vodstvo moške rokometne reprezentance časa, da se pripravi na že četrti olimpijski nastop. Mimogrede, morda bodo takrat kolegi novinarji, ko bodo izbirali ekipo leta, le ugotovili, da je nastop na igrah (6. mesto) vedno in povsod več vreden od uvrstitve na igre. Da, žal pa je precej manj časa za pripravo strategije do 2020. Pol leta je že od olimpijskega Ria 2016 in dovolj je bilo časa za njeno pripravo. Pa je očitno nima. Kajti popolnoma logično bi bilo, če bi jo imelo, bi se seveda morali v razmišljanju kako do 2020 opredeliti, kako ravnati s starejšimi, kako in kdaj vključevati mlajše in tako naprej. In prepričan sem, da bi že zelo zgodaj v razmišljanjih naleteli na Zormana in Škofa. Odločali bi v miru, s hladno glavo, brez tekmovalnih pritiskov. Brez morebitnih nesporazumov. Reprezentanca je že v Franciji.

Seveda si želimo dobrih nastopov in prav bi bilo, da tokrat res pozabimo na Škofa in Zormana.
In še nekaj me že dolgo moti. Očitno se ne znamo brez nesporazumov posloviti od naših šampionk in šampionov. Najbolj svež je primer Tine Maze (verjamem, da bo kljub vsemu v soboto pod Pohorjem dan za spomin) in seveda v preteklosti še marsikakšno slovo, recimo tudi zlate nogometne reprezentance in številnih, v svetu še kako prepoznavnih, posameznikov.

Ali res ne znamo sesti skupaj in se dogovoriti? Očitno se ne zavedamo, da je vsako slovo zelo občutljivo in da je konec kariere kogar koli po eni strani stresno, po drugi pa vsem nam in še posebej odhajajočim ostane v takem ali drugačnem spominu. Tisti, ki ostajamo, hočemo ali ne, moramo poskrbeti, da je vsak konec kariere dostojen, če hočete lep, in da vsem ostane globoko zapisan tako v spomin kot v srce.