Na začetku je bilo upanje in želja. Ura se je bližala 9.00. Živčnost hrvaških novinarskih kolegov in naporno pričakovanje tistih, ki so zaradi takih ali drugačnih razlogov (vsekakor pa v podporo nekdanjima generaloma) razglasitev sodbe generaloma Gotovini in Markaču spremljali na galeriji sodne dvorane.

Tam neudobne, na gosto posejane stole od obtožencev loči le izrazito debel kos neprebojnega stekla in nekaj pripadnikov Združenih narodov. Ko je sodnik Theodor Meron rešetal skorajda vsako od ugotovitev sodišča iz lanskega aprila, se je generalu Gotovini obraz vse bolj spreminjal. Postajal je bolj umirjen, a obenem vse bolj v napetem pričakovanju.

Čutiti je bilo, da se z vsako nadaljnjo besedo zaveda, kam vodijo sodnikove besede. Ta je s tančico odstiral še zadnje napačne ugotovitve prvostopenjske sodbe. Ko je bilo že dokaj jasno, da utegneta Gotovina in Markač končati z nasmehom, ko je strmoglavila teza o skupnem zločinskem dejanju, so nejeverni pogledi na galeriji še vedno ohranjali živčnost. Glasen krik, vpitje. To je bilo vse, kar je bilo slišati, ko je Meron povedal, da mora sodišče Gotovino in Markača takoj poslati domov. Da tega niste slišali pri razglasitvi razsodbe, je še en dokaz več, da neprebojno steklo ne prepušča niti zvoka.

Na prvi pogled razreševanje pokonfliktnih travm z včerajšnjo razsodbo v Haagu nima veliko skupnega. Sodišče, ki naj bi vojnam v Jugoslaviji dalo nekakšen umirjen, racionalen, nemara pravičen epilog, je presenetilo in vsaj na kratek rok znova odprlo skrinjico obtožb, dvomov, spominov. A zgodba, ki jo riše, dejansko vse bolj postaja taka, kot jo poznamo. Namreč, da so vojno začenjali politiki in generali, vodeni iz Beograda. Kar je težko razumeti, je to, da tamkajšnja oblast očitno še ni sprejela tega, da je pač bilo tako.

Nemara so edini, ki zdajšnji oblasti pripisujejo stik z divjanjem Miloševića in izvrševalcev njegovih velikosrbskih idej, prav ti, ki so na oblasti in se morda tudi zato še naprej oklepajo zmot in mitov. Morda! Res je, večina obtožb je proti posameznikom srbskega naroda, a sodišče ne sodi narodu. 17 let po Nevihti. Je to malo? Veliko?

Prav tako je težko razumeti, da sta dve različni sestavi istega sodišča z enakimi dokazi prišli do različnih ugotovitev. Včeraj je sodnik Theodor Meron razsodil skladno z dvomi, ki so jih porajali posredni dokazi in očitno pretirana interpretacija pravil vojskovanja. Pred njim je sodnik Alphonse Orie razsodil povsem drugače. Zakaj? In kakšne bodo posledice za verodostojnost sodišča?

Odvetnik Anteja Gotovine, Luka Mišetić, je včeraj pred sodiščem v Haagu dejal, da so se med Nevihto zločini zgodili, a da ti niso bili posledica politike oziroma politične odločitve. Zločine torej poznamo. V Haagu zanje ni več obtožencev.

Iz Den Haaga za MMC,